Kraj: Gala Hala (Metelkova) / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 26.01.2007
Število obiskovalcev: 400
Cena karte: 8,00€
V soboto 27. januarja smo bili priča drugemu, ponovitvenemu nastopu, razprodane skupine Melodrom. Res je, da niso imeli ravno obsežne promocijske turneje, ampak verjetno je vzrok za takšno zanimanje poiskati še kje drugje. Konec lanskega leta so izdali svoj drugi, težko pričakovani album, The Guide, obenem pa še pravo umetniško projekcijo, dvanajst likovnih kolažev z dodano glasbo. Za vsak kolaž ena pesem. No, ker govorimo o koncertu, se pravi, predvsem o glasbi, lahko povemo, da je ta precej v njihovem značilnem temačnem stilu, z dodano svežino in dodelanostjo, ki jih počasi, a gotovo vedno bolj umešča v povsem svojo glasbeno vrzel. Vrzel, ki vedno manj potrebuje za oporo primerjavo z drugimi ustvarjalci in je vedno bolj samostojna. Je vedno bolj, samo Melodrom. Nepotrebno je omenjati potemtakem, da je bila dvorana že drugič povsem polna, če ne razprodana, pa zelo blizu temu. Da, Melodrom so postali ena največjih in najsvetlejših zvezd domačega glasbenega neba.
Koncert je bil najavljen za ob 23.15 in nekaj minut za tem se je res začel. S kratkim inštrumentalnim uvodom se skupina požene na avanturo, ki se osredotoči predvsem na pesmi aktualnega albuma The Guide. Vsaka pesem je odigrana vrhunsko in skoraj preveč natančno, če bi se koncert posnel in bi se zbrisalo hrup publike, verjetno nihče ne bi opazil, da gre za koncert! Vseskozi se je gradilo na temačnem vzdušju z izključno električnimi glasbili in posebnimi efekti. Izredno dobro so izpadle pesmi, kjer so se nežni, subtilni vokali, ki so predstavljali tisto naravno, organsko čutnost, nadvse uspešno zoperstavljali „sintetični“, „mašinski“ neprizanesljivosti. Cel koncert bi lahko bil, nekakšen izsek nekega filma o neki kontra-kulturi, postavljen brez problema v leto 1982, lahko pa tudi v leto 2982. Mogoče bi ga lahko posnel celo David Lynch, vendar je bila, za v njegove filme, publika nekoliko preveč meglena.
V uri in pol trajajočem koncertu so se sprehodili skozi celoten zadnji album, ter vse večje uspešnice z obeh. Tako smo slišali vse od pesmi „September“, ki prav zares najbolj izstopa v celotnem opusu skupine, pa „Prenzlauer Allee“, „Zasebne Sobe“, „Revolutions“, ter morda najbolj aktualne, „Counting Days“. Ponovno pa so dokazali, da je v veliki meri, katera pesem je oz. bo uspešnica, odvisno predvsem od notranje selekcije, kajti odigrane v živo vse dobijo tisto svojo pravo energijo, ki jih dela vse po vrsti izjemne. Vsaka skladba bi lahko izžela svojih pet minut slave. To bi lahko potrdili tudi glede na reakcijo publike, ki ni vedno prispevala največjega aplavza najbolj znanim pesmim.
Če se je na trenutke zazdelo, da bi nastop lahko potekal tudi v kakšni dvorani s stoli, se je takoj naslednji trenutek pokazalo, da to nikakor ne bi bilo to. Mogoče bi lahko na to, pretežno mirnejšo glasbo, kvečjemu dodali le še kakšno filmsko projekcijo? Tudi to ne bi delovalo. V resnici ni manjkalo nič. Zvoki, ki so nastajali, so mehkobno slikali svoje filme v glavi in to Melodrom vejo. To jim uspeva s kompleksno, a hkrati minimalistično podobo, ki ne iritira, zato, ker se za to ne zanima. Ne, Melodrom pustijo, da jih sam najdeš tam, kjer jih hočeš, če jih hočeš. In lahko so odličen vodnik za obisk občutij, prepletenih z jesenskim listjem in vetrom, ki nosi šal s seboj. Tako je in tako naj bo.
