Avtor: Rok Klemše
Datum intervjuja: 12.03.2007
Po končani kitarski kliniki v Orto baru so nas prijazno povabili na sedež glasbene šole, kjer smo imeli možnost opraviti intervju z odličnim kitaristom Kikom Loureirom. Ne le, da je Kiko fantastičen kitarist, izkazalo se je, da je tudi popolnoma običajen človek, ki je hkrati tudi izredno prijazen in odprt. Intervju je tako stekel kot po maslu, po končanem intervjuju pa nas je prijazno osebje Muzika Vive še pogostilo s kozarčkom ali dvema in neformalno druženje s Kikom se je zavleklo še do zgodnjega jutra. Ko so bile „barikade“ podrte je Kiko dokazal še, da je izreden multiinštrumentalist in nam pripravil še kratek impromptu flavte in „klavirja“. Zakaj klavir v navednicah? Ker to ni bil klavir v pravem pomenu, temveč nekakšna plastična pogruntavščina koga drugega kot na tehnologijo mahnjenih Japoncev.
Rockline: Živjo Kiko! Tokrat si prvič v Sloveniji. Kako se počutiš?
Kiko: Ja, sem sem prišel včeraj ponoči. Šli smo v Orto bar, da sem videl kako izgleda. Danes zjutraj pa sem šel na sprehod ob reki, da sem si lahko še malo ogledal mesto – Zmajski most pa tržnico. Jutri si bom ogledal še grad.
Rockline: Torej ostajaš v Ljubljani še jutri?
Kiko: Ja, ob dveh popoldne jo zapuščam in se odpravljam v Trst na še eno kliniko. Kadarkoli sem v nekem mestu prvič, si ga rad ogledam in spoznam nove ljudi. To je res fantastična stran te službe.
Rockline: Lansko leto si izdal svojo drugo ploščo Universo Inverso, ki se popolnoma razlikuje od tvojega solo prvenca No Gravity. Ko sem ploščo prvič poslušal sem bil res presenečen, saj sem pričakoval metal shredanje in žaganje, a gre za odlično jazz fusion ploščo, z brazilskimi elementi…
Kiko: Ja res je. Tisti, ki me poznajo osebno, so vedeli kaj lahko pričakujejo. Če si bil na kliniki, si lahko slišal precej brazilskih zvokov. Pravzaprav me je prijatelj spodbujal naj posnamem nekaj takega, pa tudi sam se vedno hotel ljudem pokazati še svojo „nemetalsko“ stran. Ko se odločiš, da boš postal glasbenik je na začetku zelo težko, zaradi staršev, pa denarja in podobno. Zakaj bi potem ko enkrat si glasbenik opustil glasbo, ki jo želiš delati sam, in snemal samo tisto kar od tebe pričakujejo množice.
Rockline: Si se za solo projekt, v katerem lahko igraš nekaj povsem drugega kot v Angri, odločil zavestno, ali je do tega prišlo spontano?
Kiko: Ja, v času snemanja novega Angra albuma sem skladal tudi glasbo za svojo solo ploščo. Nekateri komadi so zveneli zelo jazzy, drugi pa so imeli Angra zvok. Nisem nek zafrustriran jazzist, ki skriva svojo metal stran, poskušam igrati oboje. Želim si, da bi lahko nekoč posnel tudi blues ali flamenko album. Mislim, da morajo biti glasbeniki zelo odprti.
Rockline: Na svoji prvi plošči si odigral vse inštrumente sam, na bobnih pa se ti je pridružil Mike Terrana. Na plošči Universo Inverso pa imaš celoten band.
Kiko: Ja, gre za različen koncept. Če igraš jazz ali brazilsko glasbo je povsem drugače. Zato je tudi naslov plošče Universo Inverso, saj je glasbeni svet metala tak, da so vsi v črnem in podobno. Brazilski glasbeniki pa se obnašajo povsem drugače in poslušajo drugačno glasbo. Koncept igranja in skladanje je popolnoma različen – igramo skupaj, ne vadimo veliko, bolj pomemben je občutek. V rocku vadiš in vadiš zato je v takšni glasbi, kot je zadnja plošča pomembno, da imaš okrog sebe zelo dobre glasbenike, ki znajo zaigrati na prvo žogo. Glasbeniki, ki jih imam na plošči so v Braziliji zelo priznani. Vadili nismo skoraj nič, v studiu pa smo ploščo posneli zelo hitro.
Rockline: Kako to, da si za bobnarja na prvi plošči izbral ravno Mike-a Terrano?
Kiko: Ker je zelo raznovrsten bobnar. Z No Gravity sem hotel posneti kitarsko ploščo, a hkrati zelo heavy metalsko. Danes ni veliko solo metal kitaristov, mogoče Malmesteen, a ima tudi vokalista. V 80ih je bil na primer Marty Friedman. Vedel sem, da je Mike odličen metal bobnar, ki pa lahko igra tudi fusion zadeve. Res je pravi profesionalec, album je posnel v enem dnevu. Je pa tudi osebnostno odličen in zelo prijazen človek.
Rockline: Točno to se tudi sliši na plošči, gre skoraj za improvizacijo, ni nekaj kar bi vadili v nedogled in snemali zelo dolgo…
Kiko: Ja točno tako. Gre pravzaprav za pravo live glasbo.
Rockline: Pravzaprav plošča zveni kot ena velika celota in projekt skupnih naporov. Verjetno je tudi pianist s Kube (Yaniel Matos op.p.) doprinesel velik delež k tej celoti?
Kiko: Ja ja, seveda. Pravzaprav sva z idejami za ta projekt začela sama z njim in skupaj napisala nekaj komadov. Vedno ko sva imela čas sva igrala in ustvarjala. Je pa zelo zaseden saj dela tudi z bobnarjem, ki je igral s Sepulturo na albumu Roots. V Braziliji je zelo slaven in ogromno koncertira. Tudi on je bil eden od tistih, ki me je spodbudil k temu, da sem posnel Universo Inverso. Pa sva si rekla, da bova posnela latino album, ki je zelo različna glasba kot karibska. Naš bobnar izhaja iz šole brazilske glasbe, je pa res, da mešamo stile. Yaniel je prinesel karibsko glasbo, jaz sem rock tip, basist izhaja iz samba tradicije, bobnar pa je jazzist. Tudi če pogledaš „artwork“ plošče Universo Inverso boš opazil znak za recikliranje, samo da je sestavljen iz štirih puščic, ki predstavljajo nas in izmenjavanje naših idej.
Rockline: Z igranjem kitare si začel pri enajstih letih. Si potem nadaljeval sam ali si obiskoval glasbeno šolo?
Kiko: Na začetku sem imel učitelja, ki me je obiskoval doma in me učil malenkosti. Nato sem obiskoval glasbeno šolo, kjer sem se usmeril v električno kitaro, saj sem takrat že poslušal rock. Nato me je pet let učil zelo znan brazilski kitarist. Ker sem začel obiskovati univerzo kjer sem študiral biologijo sem kitaro postavil malce na stranski tir. S študijem sem kmalu prenehal, saj me ni veselil, začela pa se je tudi pot z Angro. Zdaj se kitare ne učim več, imam pa inštrukcije klavirja.
Rockline: Lahko malce opišeš svojo opremo?
Kiko: Uporabljam italijanske ojačevalce Brunetti, model Mercury. Zelo dober ročno narejen ojačevalec! Kitare so Tagima in ESP ter akustične Takamine. Tagima so odlične brazilske ročno narejena kitare. V Braziliji se jih proda celo več kot Fenderjev ali Ibanezov. S strunami me zalaga D’Addario. Za Universo Inverso sem uporabil tudi Tagima Telecaster, uporabljam tudi sedemstrunske kitare in različne akustične kitare
Rockline: Mogoče že načrtuješ snemanje naslednjega solo albuma?
Kiko: Ja, vendar ne še tako kmalu. Na turneji z Angro bom do junija, vmes bo še nekaj solo koncertov, v drugi polovici leta bom več doma in bom lahko začel s skladanjem novega materiala. Med turnejami je zelo težko ustvarjati, dobivam samo manjše ideje, za skladanje pa moram biti doma. Morda naslednje leto, nič pa ni še dorečenega.
Rockline: Tudi nova Angra plošča?
Kiko: Tudi z Angro je enako. Nočemo na silo ustvarjati in snemati novih plošč. Lansko leto je bilo zelo stresno, izdal sem Angra ploščo in solo ploščo, pa še pevec je izdal svojo ploščo.
Rockline: Kdo je najbolj vplival na tvoje igranje, tako skupine kot posamezni kitaristi?
Kiko: Vedno se spreminjajo… Ko sem začel sem poslušal ogromno metala, Black Sabbath, Deep Purple, Iron Maiden in Metallica, ki jih imam še vedno rad. Kitaristi – ameriški, brazilski akustični kitaristi, španski kitaristi npr. Paco DeLucia. Rad imam klasično in klavirsko glasbo npr. Keith Jarret. Ogromno sem poslušal tudi Malmsteena in Jeffa Becka. Poslušam zelo raznovrstno glasbo, od bluesa prek kubanske glasbe, do metala.
Rockline: Imaš veliko kitarskih klinik?
Kiko: Ja precej. To je nekaj kar zelo rad počnem. To je priložnost, da odigram tudi svoje komade, se pogovarjam z mladimi in se zelo zabavam. Mislim, da je izmenjava zelo pomembna. Tako za tiste, ki gledajo, kot tudi zame. Če bi me vprašali, če lahko odigram tudi kaj Angre bi z veseljem. Če pa ni takih želja pa igram svoje solo komade.
Rockline: Kaj pa počneš v prostem času, če ga sploh imaš kaj?
Kiko: Ja bolj malo ga je (smeh). Popolnoma sem predan glasbi tako, da tudi takrat ko nisem na turneji ali ne snemam, igram. Ne ukvarjam se s kung-fujem ali surfanjem, čeprav zadnje čase poskušam z windsurfanjem. Ko sem doma veliko igram klavir.
(Kiko dobi kozarec slovenskega vina)
Kiko: Hvala. Ti ne boš?
Rockline: Ne, hvala.
Kiko: Delaš? (smeh)
Rockline: (smeh) Ja. Ti je všeč slovensko vino?
Kiko: Ja odlično je. Tudi pivo ni slabo.
Rockline: Kaj bi za konec povedal svojim slovenskim fanom in bralcem Rockline-a?
Kiko: Zelo sem vesel, da sem prvič tukaj. Dobil sem res dober občutek. Vsem se zahvaljujem za prelep čas, ki sem ga preživel tukaj. Pa preverite mojo ploščo seveda… malo reklame. Ko poslušate glasbo se ne omejujte samo na en žanr, bodite odprti kolikor se le da.
Rockline: Kiko najlepša hvala, da si prišel sem in si vzel čas še za tale intervju.
Kiko: Hvala tebi! Upam, da se bom lahko kmalu vrnil. Ali z Angro ali pa sam.
Galerija slik
