Kraj: Channel Zero / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 09.10.2012
Število obiskovalcev: 70
Cena karte: 15 evrov (rezervacija) / 18 evrov
Ko sem zvedel, da se bo pri nas ustavila Jarboe, sem bil presrečen. Swanse sem namreč 24. maja v Kuni Šiška na veliko žalost zamudil, hkrati pa so mi solo albumi Jarboe zakon, zato je bilo razlogov za tisto fanovsko vzhičenost več kot dovolj.
Prva stvar, ki mi je skočila nekoliko v oči, je bilo neko ekstenzivno propagiranje Jarboe kot ex-Swans članico – v stilu »EX-SWANS, Jarboe«, kjer je bil font podatka, da je do konca 90. prejšnjega stoletja Jarboe muzicirala pri Swansih, malodane večji od samega imena glasbenice. Že takrat se mi je zdela to nekoliko nepotrebna zadeva glede na odličnost njenih solo albumov. Ta »ex-Swans« se je zato zdel kot nek marketinški move, čeprav temu nisem verjel, saj je sama stilna sporočilnost glasbenice vedno bila zasidrana v alternativi in posledično vsaj posredno uporništvu kapitalističnemu marketingu glasbe. Jarboe je pela tudi na zadnji fenomenalni plati Swansov, imenovani The Seer, pa je morda zato ta »(ex-)Swans« napis še bolj izpostavljen. Kdo torej je Jarboe?
Čakanje v prostorih Channela Zero je bilo kar nekoliko neznačilno – folk je bil tiho, kadilo se ni na izrecno prošnjo glasbenice. Med »merchom« skorajda ni bilo nobenega Jarboe izdelka, le Swans majice in albumi. Že tu sem dobil nek čuden občutek, ki je bil sinhron z vladajočo čudaško atmosfero. Pogled na oder ni ponudil odgovora – videti je bilo le klaviature Jarboine turnejske sopotnice Renee Valentine, klasične pianistke in vokaliste. Natančno ob uri je Renee tudi zakorakala na oder in kar sama otvorila koncert – s svojim igranjem in vokalom. Nelagodni trenutki so se z vsako noto samo stopnjevali. Publika je očitno delila moje občutke, saj ni bilo nobene vidne čutne povezave z igrano glasbo. Še več – po uvodnem komadu ni bilo slišati ničesar. Ne ploskanja, ne kakšnih pritajenih šepetov, ne nerodnega kašljanja. Nič. Kot da nikogar ne bi bilo na odru, kot da bi se čas nekako zaustavil, hkrati pa bi zavestno čutili, da se nekaj dogaja na odru, nekakšen ples duhov, ki pa nam, roko na srce, ni preveč všeč. Vsaj meni ne. In ta ples duhov se je nadaljeval tudi, ko je na oder stopila sicer karizmatična Jarboe, prezenca, ki jo je nemogoče ne čutiti v bližini.
Prihod Jarboe je vsaj delno zbudil publiko, ki je ždela v zakotnih, neželenih delih transa, tistega, ki ni dobre sorte. Pevkin sicer fenomenalen glas pri očitno osebni reinterpretaciji njenih del skozi minimalistično formo klaviatur in vokala še vedno ni dal tistega, kar sem pričakoval. Veliko komadov je bilo prirejenih na naiven, nezanimiv način, nekaj jih je stilistično mejilo na pop-soul zadeve, tistih par dobrih temačnih kontrapunktov pa je hitro zbledelo ob medlem performansu. Tehnično je že morda zvenelo dovršeno – občasni vokalni tandem, pa sem in tja vživeta interpretacija različnih pesmi ter kvazi-mistika z rudimentarno »kostumografijo«. Vendar pa dejansko ničesar nisem čutil ob sami izvedbi in poslušanju Jarboe. Celoten koncert je bil zvodenel, nezanimiv, skorajda nepripravljen, minimalizem pa tokrat žal sploh ni vžgal, kljub solo potencialu, ki ga nosi vokal Jarboe. In tukaj je začelo nekaj smrdeti. Pa ne le cigaretni dim, ki se je vil od mojega soseda, ki očitno ni slišal varnostnikov in prebral napisov. Pred mano se je odvijal koncert, ki praktično nima veze ne s Swansi ne z Jarboe solo albumi kot takimi. Resda naj bi šlo za reinterpretacijo, pa vendar… v nos mi gre celotna »ex-Swans« kampanja in merch. V nos mi gre nonšalantna Jarboe, ki tako mimogrede vzame celoten večer z namenom kvazi-intimnosti. Cigaretni dim me ob tem razmišljanju sploh ni več motil.
Koncert je trajal le 40 minut. Lahko bi jih trajal 10, ali pa tudi 100, pa bi verjetno izpadel isto. Nenavdahnjeno, nezanimivo, dolgočasno in na splošno precej slabo. Tako, ja – preprosto povedano je bilo slabo. Pretveza intimnosti je izpadla kot farsa, saj sta bila Jarboina neosebni odnos do publike in pomanjkanje kontakta pravo nasprotje »želenega«. Ni bilo edinstveno, ni bilo doživeto in predvsem ni bilo »Ex-Swans, Jarboe«. Tokrat Jarboe ni imela ničesar skupnega s Swansi. Um, ki je sodeloval z njimi pred letom 1998 in ustvaril 17 odličnih solo izdelkov, ni bil prisoten ne pri planiranju tega večera ne na samem večeru, čeprav je bila čutiti posebna napetost ob njeni prezenci.
Kdo je Jarboe? Ex-Swans glasbenica? Spoštovana pevka z lastno kariero? Ali le še undergroundovski marketinški trend, ki je v alternativi našel tržno nišo? V tem trenutku bi se težko odločil za pravo opcijo. Jasno mi je, da morajo glasbeniki zaslužiti dovolj denarja za nek življenjski standard, zato bi vso kampanjo za bivšo Swans glasbenico mirno sprejel, če bi Jarboe tudi ustvarila vtis, da je bila včasih kakorkoli vključena v ta kultni bend. Tudi tisti občutki in edinstvena temačna energija s solo albumov bi zadostovala. Tokratni izredno kratek nastop, ki nikakor ni opravičil cene kart (ki niso bile ravno visoke, so pa bile zagotovo previsoke glede na slišano), je meni osebno pustil tak grenak priokus ob njenem glasbenem renomeju. Upam, da je kdo doživel koncert drugače, kot sem ga sam, resnično upam, da je dojel vso to igro intimnosti in mističnosti in vedno popularnega sodobnega minimalističnega pristopa k reinterpretaciji opusov, ki ga je pripravila EX-SWANS Jarboe, ker jaz nisem začutil ničesar od tega. Ničesar.
Galerija slik
