Avtor: Aleš Podbrežnik, Sandi Sadar Šoba
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Datum koncerta: 27.08.2007
Število obiskovalcev: 1708
Cena karte: 150.000
Organizatorji so poskrbeli vsaj za zdravstveni minimum ter delili zastonjske pelerine in prizorišče zadnjega glasbenega obračuna je bilo zaradi bele barve polivinilnih dežnih ščitov podobno domala zborovanju Ku-Klux-Klanovcev. Hvala bogu, da ni bilo veliko temnopoltih nastopajočih, saj bi jih ob pogledu na tisoče belih prikazni kar nekoliko stisnilo in bi lahko začeli obujati spomine na čase rasnega ločevanja …
DRIVE BY ARGUMENT: 14.20 – 15.00
In prvič v treh dneh se je obetalo, da bo koncertna ledina Velikega finala orana ravno na glavnem, Race stageu. Kot prvi nastopajoči pa so prišli svojo vizijo alternativnega indie rocka predstaviti mladci iz škotskega mesteca Ayr, Drive By Argument. Precej anonimna, a nič manj pisana druščina petih prijateljev je že na prvi pogled spominjala na študente čarovniške šole Bradavičarka iz Harryja Potterja, medosebna kemija pa sproža že s prvim dotikom miniaturnih klaviaturskih tipk atmosfero tendencioznega screamo razpoloženja. V svojem lebdenju med imaginarijem skupine Radiohead, At The Drive In in Muse so dolgolasi basist Ryan, kitarist in klaviaturist Colin, fant z dolgim rdečim čopkom las, ki mu je kot strešica padal na obraz, njegov kitarski kompanjon Stu, miniaturni bobnar Lewis ter škotska različica slovenskega zabavljača Slona, očalarski frontman, pevec in drugi klaviaturist Stoke, iz takta v takt privabljali vse več ljudi. Junija so izdali tudi svoj glasbeni dolgometražni debi, album Sex Lines Are Expensive Comedy, po poslušanju elektro eksperimentalnega nizanja fragmentov navdihnjene katarze pa je jasno, da bi bila velika škoda, če bi ostalo le pri enem izdelku, saj so Drive By Argument nadarjeni v smislu glasbene svežine in originalnosti, ki jo je bilo na odru v zadnjih dneh slišati bore malo. Pesmi, kot so ‚Sex Lines Are Expensive Comedy‘ in ‚Eyefish Star Fish Eye‘ sicer še niso definicijsko označljive kot hiti, gredo pa v uho neprisiljeno, nenaporno in odziv množice je pokazatelj zadovoljevega nivoja katalizirane odrske erotike in kemije. Aplavz je bil, za neznance iz severa, bučna pohvala in nagrada za izkazan trud in muzikaličnost. Po približno tri četrt ure dolgem setu se Škoti poslovijo ter zadovoljni nad lastnim nastopom prepustijo odrske deske domačinom.
HELLOGOODBYE: 15.15 – 15.55
Zakonsko bi bilo potrebno zapovedati, da, kdor hoče za ime skupine izbrati verze ali pa naslove pesmi kakšnih Beatlesov, bi moral podati vsaj certifikat kakovosti. V tem primeru bi kalifornijski power popovci, synth popovci, bubble-popovci ali kakorkoli bi jih že želeli etiketirati, morali izbrati kakšno drugo ime. Čeprav so na sceni že dobrih šest let, so šele lani izdali album, ki se kiti z naslovom Zombies! Aliens! Vampires! Dinosaurs! je najpošastnejše v nizu prikazni in strahov ravno dejstvo, da se imajo za plodne glasbenike. Prvi pozdrav publiki je bil bolj medlo mahanje, s katerim je dobil naključni mimoidoči občutek, da so špeglarski „sex simbol“ na sredini odra, sramežljivi pevec in kitarist Forrest Kline, klaviaturist Jesse Kurvink, basist Marcus Cole in Chris Profeta bolj plod kozmične šaljivosti kot resen bend. Jamranje in bedna melodika. Puhla in z vakuumskim sesalcem prečiščena besedila, v katerih so ostali samo, ponovno, klišeji in vejice, so bombardirali kar neusmiljenih petdeset minut, v katerih je za edino dinamiko na odru poskrbela trema, zaradi katere so se Forrestu šibila kolena. In ko poje o ljubezenskih dejstvih v pesmih ‚Baby It’s A Fact‘, ‚Here (In Your Arms)‘, ‚Shimmy Shimmy Quarter Turn‘ ali pa ‚All Of Your Love‘ se vam kvartet devičnikov kar iskreno zasmili ter začnete ploskati zaradi tega, ker se to nekako spodobi, mar ne? Če je res, da je nomen est omen, potem se v imenu skupine Hellogoodbye navdušujem bolj nad drugim delom, ko je le-to dosledno in resnično izvedeno.
SORGENTE: 16.10 – 16.55
Veliko več erotike in zanimivosti premorejo dunajski dečki, funk raperji, ki znajo dejansko suvereno braniti barve glasbe, skupina Sorgente. Kvintet je okupiral oder ter serviral bograč poslušljive glasbe, ob kateri vas prime, da bi se ljubili. Funka nam manjka. Popolna neznanka, o kateri nisem mogel niti naknadno izvedeti nič kaj oprijemljivega, je bil repertoar seksteta že sam po sebi privlačen niz vseh skladb z zadnjega oziroma do zdaj edinega albuma First…And Then?! Fafuu, pevec, ki občasno poprime po dvanajststrunski kitari, je mojster komunikacije s publiko, kjer pa mu zmanjka glasu pa ga dopolnita še Ojam, saksofonist Peti in Mr. Jacobsen, solo kitarist. Večglasna ubranost je v sedanjih časih, kjer se publiki prodajajo instant izdelki, vsaj kar zadeva rock, redkost. Sorgente so prežeti z melodiko in ritmom. To odevajo klasični funk štikli kot so ‚Funky Donkey‘, ‚Pumpin“, ‚Tight Shit‘, med funk pa vpletejo fragmente soula in r’n’b-ja. Prišteval bi jih med največja presenečenja festivala, upoštevati pa je potrebno tudi srečen splet okoliščin, zaradi katerih so bili iz odročnega, Open(minded) Stagea preseljeni na centralni oder. Navkljub precej stresni situaciji so se fantje v vlogo enkratno vživeli ter vsaj navidezno prikrili stres in tremo.
GODS OF BLITZ: 17.10 – 18.00
Kičasti neonski napis domnevnih „Bogov bliska“ je pomenil presenečenje, ki ga je bilo tudi pričakovati, saj so ostali organizatorji zadnji dan brez še enega headlinerja. Niz odpovedi je nadaljeval in sklenil glasbeni derivat z imenom Klaxons. Postarani strici, ki so se kalili tudi na nemški turneji z Nickom Olivierijem, bivšim članom skupine Queens Of The Stone Age, so svoj center postavili v neposredni bližini Reichstaga, kitarista Jens Freudenberg, Olli Wong, bobnar Jakob Kiersch in basistično vokalni center grlenega petja, Sebastian Barusta Gaebel pa premorejo v svoji triletni zgodovini skupnega ustvarjanja kar dva albuma. Po predlanskoletnim izdelkom Stolen Horse je prišel letos na plan še drugi „umotvor“, plošča Reporting The Mirage. In čudež bi bil, če bi berlinski rockerji prebili plato ter postali vseevropski fenomen, saj je to, kar smo slišali, bližje preglasni različici klišejskega garažnega rocka, kjer ste v poziciji, da se morate frontalno spopasti z zvočnim pretiravanjem in bednimi riffi, piko na i audio brutalnemu posilstvu pa postavi dejstvo, da so Marshalli naviti do konca, tako da se nimate pred razvlečeni črevasti nakazi komadov ‚The Rising‘, ‚Greetings From the Flasbackville‘ in, denimo, ‚Gods Of Blitz‘, dejansko zateči nikamor. Domači glasbeni navdušenci pa so doživljali ponovni val orgazmičnega razpoloženja. Morebiti zaradi tega, ker je pod debelimi plastmi sranja moč zaznati odseve punkerske etike ter metalsko našpičenih kitar. Ostalo pa je bolje pozabiti kot pomniti v nedogled. Žal je bila „zvezdniška“ predstava nekoliko daljša in po 50 minutah je bilo, po prisrčni zahvali publiki, v kateri se niso zahvalili le svojim ženam, da so jih pustili nastopiti, mamam, da so jim vrodile tak fenomenalni „talent“ ter vsem ostalim, opazili pa so plakat na okoliškem griču, na katerem so vas vabili na bližnje gnezdece erotičnih užitkov, v nočni bar. Kako „originalno“. Kako „odraslo“. Kako „navdušujoče“. Bogovi grmenja so bolj Bogovi prdenja, v ustih pa je ostal priokus, ki bi ga verjetno dobil, če bi porcijo dreka poplaknil z mlačnim urinom. Sledila je krajša pavza, med katero je bilo potrebno razvodeneli okus pravkar slišanega, nekoliko sprati in omiliti s pivom …
THE LOCOS: 18.30 – 19.20
Precej odrešilno in blagodejno pomiritev prej vzplamtelih negativnih kritik in nezadovoljstva večine publike je pomirila druščina špansko govorečih zabavljačev, ska punkerjev in predvsem brezkompromisnih posebnežev, skupina The Locos (Blazneži ali pa Norci po naše), ki je pred izpraznjene zaplate Race Stagea zvabila horde punkerjev in emotov, ki so si šli izboriti najboljše pozicije pred nastopi najeminentnejših glasbenih gostov. Katarza zvoka je, navkljub temu, da bi marsikdo sklepal, da so časi skate ounka in skaja že zdavnaj pokopani, sprožila buren odziv, zabavo pa je kronala izmenjava telesnih sokov med publiko ter nastopajočimi. Rdečelasi pevec Pipi, mojster preoblačenja, se je med komadi kar trikrat spreoblekel. Iz običajne oprave je prešel na policajsko različico Elvisa, ki maha s pendrekom ter sproža salve zadovoljstva, med komadom posvečenem Georgeu Bushu, s katerim obračunavajo vsi aktualni punski, pa se nad odrom napihne Locos različica Kipa Svobode, ki s koso in dvignjenim sredincem kljubuje trenutni politični situaciji. Tigrooki kitarist Santi, ki ga podkrepljujejo basist Andrés „Coco“, divji bobnar Hatuey , bras sekcija Luisa Frana in Javija ter drugi brenkač, kitarist Ken, so komapnjoni klene satire in humorja. Pipi se preobleče še v kardinala ter po papeško obdela izprijeno dvoličnost Vatikana, vse pa je preoblečeno v cirkuško atmosfero sarkazma, ironije ter zvočne preprostosti. Less Is More. Locos pometejo s konkurenco ter ukradejo žezlo dotedanje nadvlade na glavnem odru. In zmage se zavedajo ter vedo, da je stanje punkovske uzurpacije popolnoma dementnih, s popom prežetih množic, povsem naravno stanje bivanja. Vse pohvale in čestitke. Vredni ponovnega odrskega okušanja!
FALL OUT BOY: 19.50 – 20.50
Prvi resnični headlinerji zadnjega dne so bili fantje iz Chichaga, ki so si ime nadeli po stranskem liku kultne risanke The Simpsons in imenu primerno so se začele gostiti vrste pelerinarjev pod odrom, ki so se gimnastično ogrevali ter načrtovali desant crowd surferjev na nič hudega sluteče, a vedno pripravljene varnostnike, ki so spominjali na avstrijsko različico Hell’s Angelsov. Precej dolge priprave in naraščajočo živčnost publike prekine zvok fanfar, po katerem oder zasedejo debelušni pevec in kitarist, ki se skriva za sončnimi očali tudi takrat, ko ni sonca, Patrick Stump, ostali del zasedbe pa sestavljajo še ) basist Pete Wentz, ki obenem tudi poje ter skrbi za inteligentna besedila, solo kitarist Joe Trohman bobnar Andy Hurley in prikaz odrske moči ter pripravljenosti se lahko začne! Po dveh albumih izdanih na majhnih založbah, albumov Fall Out Boy’s Evening Out with Your Girlfriend (2002, Uprising Records) in Take This to Your Grave (2003, Fueled By Ramen) so čikaški emo coreovci, punksi ali pa le rockerji, odvisno kako jih pač vmeščate v sistematiko sodobnega rocka, prešli vrata velike založbe ter zablesteli z dvema opevanima albumoma, ki sta, ekonomsko gledano, precejšen komercialni hit v ZDA ter tudi na tej strani luže – albuma From Under the Cork Tree (2005, Island Records) in zadnjega, Infinity on High (2007, Island Records), so si FOB utrli pot k slavi. Prvi akordi in norenje se začne. Publika skače kot bi bili plačani za to, kaotično invazijo crowd surferjev pa bi lahko primerjali z invazijo na Normandijo. Vseeno se je dalo slišati, da so Pete in kompanija šlampasti, primanjkljaj kvalitetnih vokalov pa kompenzirajo z divjimi okolivratnimi akrobacijami, visokimi skoki ter neusmiljenim ritmom emo hitov kot so „Sugar, We’re Going Down“, „Dance, Dance“, „A Little Less Sixteen Candles, a Little More ‚Touch Me’˝, „Dead on Arrival“, „Grand Theft Autumn / Where Is Your Boy“, „Saturday“ ter najnovejšimi – „This Ain’t a Scene, It’s an Arms Race“, „The Carpal Tunnel of Love“, „Thnks fr th Mmrs“, „The Take Over, The Break’s Over“ in še bi lahko naštevali. Pravzaprav je godba precej dvodimenzionalna ter namenjena vlaženju mednožij najstnic, akrobatskim poskusom koncertnih samomorov ter precej obskurni zabavi. Glasbeno gledano si drznem soditi, da so bili FOB na FreQuencyju bolj v fazi šparanja z energijo, davek pa je nedvomno terjal tudi Jägermeister ter kakšno pivo preveč …
FALL OUT BOY setlista:
1. Thriller
2. Grand theft Authumn
3. Where Is Your Boy
4. Take Over, The Break’s Over
5. Sugar We’re Going Down
6. Dance Dance
7. Thnks Fr Th Mmrs
8. Hum Hallelujah
9. The Carpal Tunnel Of Love
10. This Ain’t A Scene It’s An Arms Race
11. The Power Of Love
12. Beat It
13. One And Only
14. Saturday
KAISER CHIEFS: 21.20 – 22.50
Sprva so bili Runston Parva, ker pa ime po yorkširski vasici ni ravno najbolj zveneče so se kmalu preimenovali ter postali Cesarjevi šefi, Kaiser Chiefs. Po popolni predstavi na letošnjem Radar Festivalu, ko smo si jih lahko ogledali v Zagrebu, so mladci iz Leedsa prišli sadove svoje sedanje slave žeti tudi v Salzburgring in nastop je priklical večino obiskovalcev letošnjega deževnega avgustovskega pop rajanja ravno pred reflektorje glavnega odra. Na odru se je kmalu razbohotil napis, ki je obetal nedvomno njihov vehamentni triumf volje, dobre glasbe ter odrske magije. Pevec Ricky Wilson je osrednji odrski magnet, ki zna nase prikovati še tako zahteven par oči. Kaiser Chiefs so nova generacija brit pop rockerjev, ki so v parih letih aktivnega ustvarjanja strnili bisere svoje kreativnosti v dva polnometražna albuma – s srebrom odlikovani album Employment in letošnji album Yours Truly, Angry Mob, ki ruši vse rekorde in kopiči krvav zasluženi denar in nagrade. Koncertnih vrhuncev je bilo preveč, da bi lahko naštevali vse. Denimo briljantno in navdihnjeno verzijo pesmi ‚Oh My God‘, pa, seveda, hit ‚I Predict a Riot‘, ‚Ruby‘, ‚Angry Mob‘ in še in še. Dominantna pozicija ter trdno stoječi instrumentalij, vešče vihtenje mikrofona ter tekoči nagovori med komadi so nuja, če želite svojo „drhal“ držati na povodcu tako, kot si želite sami. In Kaiser Chiefs to obvladajo. Nastop, ki si, v najslabšem primeru, zasluži kleno devetko, v najboljšem pa oceno čiste desetice, je vsaj malenkostno omilil plaz kritik, ki bi jih lahko očitali organizatorjem, a o tem kasneje. Kaiser Chiefs so žal le premalo časa v glasbenem prestolu, da bi jih imeli za popolni zaključek festivala. Odigrali so svoj set. Odigrali brez neljubih spodrsljajev. In odigrali so domala vse, kar se je v teh nekaj letih nakopičilo v skladovnici avtorskega materiala. So fenomen, a ne tako velik, da bi bil lahko po vsem skupaj popolnoma zadovoljen. Žal smo postali, v času poplave popularnih skupin in MTV logike, precej razvajeni in tudi, ko dobimo približek popolnosti, hrepenimo po več in po boljšem, zato je bil skoraj uro in pol dolgi set brit pop rocka le dražilo po velikem finalu, ki naj bi še sledil.
KAISER CHIEFS set lista:
1. Modern Way
2. I Predict A Riot
3. The Angry Mob
4. Highroyds
5. Thank You Very Much
6. I Can DoIit Without You
7. Ruby
8. Everyday I Love You Less And Less
9. Everthing Is Average Nowadays
10. Learnt My Lesson Well
11. Retirement
12. Na Na Na Na Naaa
13. I Was Born To Be A Dance
14. Caroline, Yes
15. Take Me Temperture
16. Oh My God
17. When The Heat Dies Down
SEEED: 23.20 – 01.00
Težko bi rekel, da sem ob najavi zadnjega nastopajočega na velikem odru doživel ekstazo ali pa vsaj tisto glasbeno erekcijo, ki si jo, po nedvomno uspešnejšem in kvalitetnejšem Nova Rock festivalu lahko v bodoče le želim. Nisem ljubitelj dance glasbe, vsiljivega rastafarjanstva in rapanja za vsako ceno, tako sem le z muko krotil željo po odhodu v suho zavetje svojega šotora. Berlinčani, ki so bili dodeljeni v ponudbo kot veliki finale, so se mi zdeli, po pretirano dolgih pripravah, skrivnostnosti (vse odrske priprave so potekale za velikim rdečim zastorom, tako da sem domneval, da se obeta vsaj nastop kakšne kontraverzne Madone ali pa podobnih umetnikov). Končno zastor le pade. Odrska megla, ki bi jo lahko rezal, pa je priklical spomine na otroštvo in palčka Smuka, le ribnik je manjkal, ločje in pa kratkonogi zeleni škrat… Namesto tega so, v prevelikih hlačah in okiteni s „prepotrebno“ zlatnino, na oder priskakljali Seeed, dvanajstčlanski raperski kolektiv, ki spominja po svojem izgledu na razširjeno zasedbo Kocka. Prvi poka poka ritmi in dečki začnejo po Shaggyjevsko rajcati oberkrajnerje. Zadnji album (plošča Next!) je nedvomno na polici vsakega oberkrajnerja, saj so jim vsi jedli z roke, ker pa sem v kloniranju istih ritmov in „buga-wuga“ blesarijah, doživel popoln upad volje po življenju, sem veliko pametnejšo rešitev mokrega dne videl v cajtanju bližajočega se prehlada v toplem zavetju svojega šotora.
FROM DOWN TO FALL: 14.25 – 15.10
Medtem ko so Drive By Argument na Race Stageu odprli tretji dan festivala, so uradnih pet minut za njimi na Green Stageu pričeli „grmeti“ novopečeni emo core screamerji From Down To Fall, domačini iz Dunaja. Pobje so udarili z vokali dveh obrazov, melodičnega in kričavega, podloženega s trdimi agresivnimi riffi. Izredna priložnost da se znajdejo pred domačo maso z lepimi 45 minutami v žepu za predstavitev svojega imena in svoje glasbe. Tudi poleg najnovejših pogruntavščin še skladbi Hate Is The New Loud in Days Of Neon Grey, zelo predvidljivo, pomehkuženo in slečeno do kosti, kričavi lepi fantki za dobro jutro… po slišanem vse polno riffovskih recikliranih klišejev, napak v komunikaciji lovljenja ritma med kitarskimi riffi in bobni, navkljub temu pogum skupine, da sklada besedila v angleščini… Mladi fantje, bomo videli, kaj se zgodi v prihodnost z njimi.
GROSSSTADTGEFLUSTER: 15.30 – 16.15
Germansko izročilo so nadaljuje. Če sem jokal pri prejšnji skupini, sem se to pot pričel na glas cmeriti. Punčkast ženski vokal bambi efekta, sintetična instrumentalna kozmetika, skrit pod pretvezo nemških verzov. Melanholična patetika. Liebe schmeckt gut, pa Fur dich… bogomor za čas popoldanskega kosila.
THE ELECTRIC SOFT PARADE: 16.35 – 17.25
V pravem strahu pred vnetjem bobničev, sem se znova sprehodil do Green Stagea. A naposled. Pravi indie rock, možje doma iz Brightona, z juga Velike Britanije, ki vsekakor lahko vzbudi zanimanje. Postava Thomas White (vokal, kitara), nadalje njegov brat v manj poraščeni različici Alex White (vokal, kitara, klaviature), Matthew Twaites (bas kitara, klaviature) in Matthew Priest (bobni).. Lepo zaokroženi poppy beati, naravno zveneči kitarski prijemi, močna opora celotne zvočne podobe skupine na klaviaturah. Seveda nič novega še neslišanega, možje pač posedujejo doma tovarno reciklaže. Skupina je ponosno in „na debelo“ predstavljala studijski prvenec „No Need to be Downhearted“, ki je izšel v drugi polovici julija 2007. Tako so se zvrstile tudi skladbe Cold World, If That’s The Case, Then I Don’t Know, Life In the Backseat, Have You Ever Felt Like It’s Too Late? V zaključku ni manjkala tudi Everybody Wants, Biting The Soles Of My Feet, A Beating Heart, Secrets in Loose Yr Frown. Seveda glasba pod močnim vplivom The Beatles in brit pop gibanja (izvedba skladbe Missunderstanding), a že kot samo ime skupine narekuje, močno sofisticirano z nemotečo podprtostjo zvoka na synthesizerjih. Skupina je delovala počaščeno, nad vabilom, da nastopa na FreQuency festivalu in to je Thomas tudi brez ovinkov publiki naznanil. Publika je postregla z najbolj siromašnim obiskom vseh treh dni, k čemur je botrovala utrujenost od vsesplošnega rajanja, vnovično deževje, ki se je v obilju nadaljevalo tudi tretji dan festivala ter kakorkoli obračam tudi zelo žalosten line-up nastopajočih.
MONEYBROTHER: 17.45 – 18.35
Je projekt Šveda Andersa Wendina. Možakar je še eden od mojstrov restavracije že izumljenega in poseduje odličen kameleonsko spremenljiv vokal! Tega tako ni težko „skomercializirati“, pravzaprav je to zelo praktično in dobrodošlo, tako da je redno obut v popolnoma standardno obuvalo naravno zvenečega pop rocka,ki ga vetrijo vskoki alto saksofona, uporaba orgel, klasičnega klavirja, točkovne gravitacije k soul kozmetiki. Zanimivo, da je Anders s kompanijo v začetku kazal rahlo zadržanost in da je večino pozornosti usmerjal nase njegov kompanjon na Andersovi skrajni desni, saksofonist z rock a’billy zalizano pričesko in očalci „roževinastih“ okvirjev, katere mu je zapustil verjetno še njegov praded. V nadaljevanju so se pobje razživeli, postregli z odlično izdelanim in usklajenim nastopom, ki je postregel potreben dotik vživetosti in spontanosti, Andersu pa se je tudi razvezal jezik in je z njim dodatno zabaval občinstvo pod odrom. Seveda ni potrebno posebej izpostavljati, da se je v publiki znova najbolj trgalo deklicam.
MONEYBROTHER set lista:
1. Just Another Summer
2. My Little Girl
3. The Pressure
4. Will Not Happen
5. They Are Building Walls Around Us
6. Down At The R
7. Blow Him Back Into My Arm
8. Joanna
9. Guess Who’s Gonna Get Some Tonight
10. Reconsider
3 FEET SMALLER: 19.05 – 19.55
Avstrijski artikel, trio v postavi Marcus Smaller (vokal, kitara), Roberto Franko (bobni) in El Howdy (bas kitara) ni tako star. Ustanovljen leta 2000. Ta trio je odlično ujel v svojo karizmo standarde klasičnih punk bandov osemdesetih ter jo skombiniral z melodično spevnostjo v trendovsko emo core zgibanko, kar se je iskrilo v neposredni, brezkompromisni drži pokončnih rogov in nezadržne rock ’n roll riffovske sile. Ljudem pod odrom se je utrgalo in Green Stage je tako prešel v svoji drugi polovici sporeda s pojavo 3 Feet Smaller na jasno disjunktno ločnico ujetega splošnega razpoloženja in atmosfere. V publiki so naenkrat krepko zarotirale glave, se prevračala telesa, intenziteta rockovskega pritiska, pa je bila, s strani publike, podkrepljena tudi z imenitnim obvladovanjem, pa čeprav angleških, verzov skladb, ki jih je skupina izvajala. Marcus Smaller poseduje izvrsten smisel za humor, praktično perfektno pa mu teče angleščina in za ta trio bi brez težav lahko zmotno pomislil, da ne prihaja „le“ iz Avstrije. Dance With Me, I’ve Done Wrong, Strike Back, Headlights plazovitih refrenov so se odkotalile med občinstvo, ki je z odzivom pokazalo, kako priljubljeni so pobje na domačih tleh. Kompakten doživet in nastop nabit z visoko voltažo!
MADSEN: 20.25 – 21.25
V pavzi med čakanjem na Nemce Madsen in fotografiranjem Fall Out Boy na Race Stageu, je prenehalo deževati. Še več, na zahodu se je nebo kopalo v barvah žarečega sonca, ki je počasi ugašalo v spanje. Z nočjo je prišla osvežitev in zobje so pričeli šklepetati od zažirajočega mraza. Vsaj deževati je prenehalo in ne boste verjeli, dežja nismo videli več do konca festivala. Skupina Madsen je dobila ime na zelo naraven način, saj združuje v postavi tri člane z enakim priimkom in sicer brate Sebastiana (vokal, kitara), Johannesa (kitara), Sascho (verjetno ste že uganili da se pišejo Madsen). Družbo jim delata še Nik Maurer (bas kitara) in Folli Jahncke (orgle). Skupina je s pogodbo v žepu z založbo Universal Music naredila v vsega dveh letih izreden komercialni preboj. Gre za glasbeno slogovni adekvat prav tako močno priljubljenim Nemcem Tocotronic, ki so na Green Stageu nastopali prvi dan. Tudi samo vzdušje v splošnem je bilo na moč podobno. Ponavljam se, a publika je dobesedno nora na te fante. Tu so bile Goodbye Logik – eden po komponistični plati boljših dosežkov njihove kariere, Die perfektion, kjer je v refrenu Sebastian preizkusil preko kričave natezalnice refrena skrajne meje elastičnosti svojih glasilk, pa tu je bila še ena „pesmica“ – takšna še posebej nalezljivo melodičnega refrena Ein sturm, namerjena na otvoritev koncerta skupine,… skratka fantje so naleteli na neverjetno vročično odzivnost občinstva, ki ni ostalo ravnodušno nad sproščanjem energije splošnega direndaja, ko je norelo pod diktati največjih uspešnic njihovih najstniških idolov. Resnično nimaš kaj dodati. Madsen so gladko naoljen stroj, ki je nezadržno mlel eter na krilih zveste publike in kontakt na relaciji skupina – publika je bil popoln, magičen.
MADSEN set lista:
1. Ein Sturm
2. Goodbye Logik
3. Unzerbrechlich
4. Happy End
5. Panik
6. Diese Kinder
7. Vielleicht
8. Die Perfektion
9. Du schreibst Geschichte
10. Blitzkrieg Bop
11. Immer mehr
12. Mein Therapeut und ich
MILLENCOLIN: 21.55 – 23.00
So bili pravi veterani glede na juvenilno združbo konkurence Green Stagea zadnjega dne. Njihov nastop se je križal z uro nastopanja Kaiser Chiefs na Race Stageu. Millencolin so že davno tega preživeli svoja najboljša leta komercialne razvpitosti oziroma posledične MTV-jevske atraktivnosti. Ne, da pod odrom zaradi tega ne bi bilo ljudi, ko so Švedski skate punkerji zavzeli položaje na njemu, saj so bili deležni razgleda in podpore tisočerih rok, ki so mrgolele spodaj, pa vseeno, po Madsen je kar konkretna masa odkorakala 15 minut peš, pod Race Stage, na bolj modne Kaiser Chiefs. „Milenkoti“ so renčavo „cepali“ drva, ki so razpadala na fino žagovino posebno žlahtnega porekla. Cash or Clash? Oboje seveda, a kot omenjeno v filmu devetdesetih. Ostal pa je Clash! Razvratni rock’n’roll pod taktirko pozitivno naravnanih vokalov in „Milenkoti“ so izpadli na odru kot prava štiri glava ulična tolpa, prava četa gusarskih mravelj faraonk temeljito pustoši vse pred seboj. Rutina, izkušnje, ki sta plod dolge kilometrine zasedbe. Kar sem poslušal je pravzaprav rock’n’roll s sila lepimi refrenčki, predvidljivo zaokroženimi, preprosta adrenalinska naglica, namenjena krepkemu vrtinčenju poslušajočih glav pod odrom. Možje so polno potentni, v zmesi starega in novega so opozorili, da so njihove punkerske korenine nezamenljive – Olympic iz albuma „Life On A Plate“ (1995) je potrdila, da so Millencolin lahko še vedno rušilni v peklenski hitrost, moči in natančnosti, da zasujejo občinstvo s pravim ognjenim plesom, ki ga je publika v jeziku spontanosti razumela kot juriš na totalni mosh pit.
MILLENCOLIN set lista:
1. No Cigar
2. Farewell My Hell
3. Ray
4. The Ballad
5. Fox
6. Mr Clean
7. Botanic Mistress
8. Penguins & Polarbears
9. Bullion
10. Story of my life
11. Black eye
12. Olympic
13. Cash or Clash
14. Man or mouse
15. E20 norr
16. Duckpond
BILLY TALENT: 23.30 – 00.50
Billy the who? Kanadski bivši Pezz, ki so zvezdniško zasloveli nedavno šele, kot Billy Talent, v postavi Benjamin Kowalewicz (vokal), za katerega kdo zmotno meni, da je on Billy Talent (ime so fantje vzeli od karakterja novele „Hard Core Logo“, avtorja Michaela Turnerja), nadalje Ian D’Sa (kitara), Jonathan Gallant (bas kitara) in Aaron Solowoniuk (bobni), pristna klasična rock kvartet postava doma iz Kanadskega Toronta, je rešila vse tiste, ki so prišli po rock na FreQuency in ne na zviranje pod taktirko kozmetičnega elektro kucanja Seeed, ki so raz-seed-ali istočasno na odru Race Stagea (ubogi Sandi, he, he…). Post punkerji so ponudili glasbene razglede svojega „talenta“, Billy Talenta! Obe plošči, ki so jih izdali, zastopani z vključki vrhuncev v set listi. To kar predstavljajo Billy Talent v Kanadi, predstavljajo v letu 2007 denimo Kaiser Chiefs v Evropi, z najbolj očitno razliko v vokalih, saj poje Kowalewicz veliko bolj odrezavo, z očitnimi zametki frenetičnih popadkov, z rahlo obskuro v barvi vokala, medtem, ko vokal v Kaiser Chiefs daje tej skupini odločno noto pridiha brit popa, česar pri Kanadčanih niti v sanjah ne boste našli. Fantje so pojedli ljudi z otvoritvijo This Is How It Goes, ostali neusmiljeno nabrušeni v Devil In A Midnight Mass in pravzaprav dodajali plin iz skladbe v skladbo, tako da je atmosfera dosegla vreliščno točko v zaključku koncerta, ko so Billy Talent prerešetali množico s trojčkom vključenim v dodatek Fallen Leaves, Red Flag in ). Bil je zadnji dan festivala in oba odra Race In Green stagea sta bila obiskana do skrajnih kapacitet. Kdor se je znašel pred koncertom Seed in Billy Talent nekje vmes med obema odroma, je bil lahko zadovoljen, če je sploh dosegel ploščad med stolpom z mešalno mizo in odrom. Nosilnost je bila tako po obisku maksimalno izkoriščena. To je rezultiralo v kreaciji magičnega vzdušja med nastopom poslednjih jezdecev na festivalu. Hurikan pod odrom, kot bi se občinstvo skozi intenzivno koncentracijo miselno dalj časa osredotočalo na dogodek, ko bodo delili energijo z Billy Talent. Najstniki so dobesedno deževali preko prve vrste v prostor tik pod odrom, no nekateri so padli vanj kot čep, saj je tudi izčrpanost opravila svoje. Zaključek festivala v velikem slogu.
1. This Is How It Goes
2. Devil In A Midnight Mass
3. Line & Sinker
4. Worker Bees
5. The Ex
6. River Below
7. Nothing To Loose
8. This Suffering
9. Pins And Needles
10. Sympathy
11. Surrender
12. Try Honesty
—-dodatek—–
13. Fallen Leaves
14. Red Flag
15. (
zaključek: Sandi Sadar
Kaj pa sam festival? Splošna ocena tridnevnega maratona je, vsaj z moje strani, na pol poti med super in kurčevo (najbližja je kombinacija obeh besed brez vmesnega in-a). Kaj lahko odtehta dejstvo, da so odpovedali številni headlinerji, v zameno pa ste dobili v glavnem množico povprečnih in podpovprečnih plagiatov z meni zelo tuje in neljube nemške glasbene scene? To je skoraj tako, kot bi si obetali kolač, ker pa ga žal ni za dat na mizo, pa boste zadovoljni s prepečencem in mineralno vodo. Glasbeno gurmanstvo je nedvomno zagotovljeno, mar ne? V kolikor se bo zgodba letošnjega festivala ponovila še naslednje leto, si lahko organizatorji obetajo, da bodo šteli precej manj glav v krdelu množice – in tudi ta bo pretežno, če ne povsem, le iz Avstrije, Nemčije in ostalih nemško govorečih držav. Germanizacija über alles žal ne „pali“. Drugače pa so, kar se organizacije tiče, organizatorji pokazali smisel za logistiko in špartansko disciplino. Vseeno si drznem reči, da so bili z letošnjim FreQuencyjem, vsaj na našem avtobusu, ki je mlel kilometre ter postajal v več kilometrskih kolonah, popolnoma zadovoljen le redko kdo.
Setlista
RACE STAGE: 14.20 – 15.00: Drive By Argument 15.15 – 15.55: Hellogoodbye 16.10 – 16.55: Sorgente 17.10 – 18.00: Gods Of Bliz 18.30 – 19.20: The Locos 19.50 – 20.50: Fall Out Boy 21.20 – 22.50: Kaiser Chiefs 23.20 – 01.00: Seed GREEN STAGE: 14.25 – 15.10: From Down To Fall 15.30 – 16.15: Grossstadt-Gefluester 16.35 – 17.25: The Electric Soft Parade 17.45 – 18.35: Moneybrother 19.05 – 19.55: 3 Feet Smaller 20.25 – 21.25: Madsen 21.55 – 23.00: Millencolin 23.30 – 00.50: Billy Talent
Galerija slik
