Avtor: Urban Bolta
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Ljubljana / Križanke / Slovenija
Datum koncerta: 18.05.2011
Število obiskovalcev: 3000
Cena karte: 22€
Bil je lep s soncem obsijan četrtkov popoldan, ko so izza visokih zidov ljubljanskih Križank odmevali zvoki tonske vaje. Ti zvok so mimoidočim dajali vedeti, da bo prijeten ambient Križank v večernih urah dal zavetje privržencem v tem trenutku najpopularnejšega Ajdovskega banda. Popoldne se je začelo prevešati v večer, ko so se na prizorišču začele zbirati prve večje gručice ljudi, kljub temu pa posebne evforije v zraku ni bilo čutiti. Ravno ko sva z Alešem premlevala misli, če niso morda Elvis Jackson to pot izbrali prevelikega prizorišča, je frekvenca novih in novih prišlekov narasla do te mere, da sva se za že izmenjane besede morala ugrizniti v jezik – Križanke so se napolnile do zadnjega kotička!
Elvis Jackson so od leta 2009, ko so izdali album „Against the Gravity“, naredili ogromen korak naprej. Na krilih odlične izdaje in pozitivnih kritik so se izstrelili čez mejo in postali stalnica tujih koncertnih odrov, kjer danes nastopajo več kot v domačih logih. Pri tem so jim pomagali vera v uspeh, stalna prisotnost in garaštvo, s čimer so se v ušesih mlade populacije usidrali do te mere, da so po popularnosti dohiteli navidez nedotakljive bande naše estrade kot so Big Foot Mama, Dan D ali Šank Rock. Poln avditorij Križank za zaključek maratonsko dolge „Against the Gravity“ turneje je bil zgolj še dokaz več, da so „Elvisi“ tudi zares postali velikani!
Za uvod v skupno druženje so s slabo uro dolgim programom poskrbeli S.A.R.S., eno najaktualnejših mladih imen srbske alternativne scene. Po pravici povedano sem, glede na odmevno medijsko kampanijo okoli zasedbe, od njih pričakoval bistveno več. S.A.R.S. svoj zvok gradijo na počasnem, melanholičnem rocku z izrazitim pridihom balkanskega temperamenta in specifičnega humorja. Mladi Beograjčani so predstavljali aktualno ploščo „Perspektiva“, relativna nepoznanost zasedbe, sterilen tempo in past velikega odra pa kaj več od mlačnega odziva publike niso uspeli pričarati.
Po kratkem premoru je sledil pravi adrenalinski spektakel, kot je obljubljalo že promocijsko geslo koncerta. Punkrockerska koračnica Wake Me Up je že uvodoma poskrbela za eksplozijo navdušenja med pretežno golobrado publiko, ki se je komajda začela srečavati s koncertnimi dogodivščinami. Brekompromisen pristop, obilica dobre volje in nagajivo mladostniška energija na odru, ujeta v telesih štirih izkušenih glasbenikov, so ekspresno hitro začrtali pot, po kateri so Elvis Jackson strumno korakali skozi celoten koncert. Obilica prekopicavanja, tekanja, že znani štosi z rolicami toaletnega papirja in drugimi konfetki so bili kot venomer del šova, ki ga Ajdovci s frontmanom Budo na čelu odlično obvladajo. Venomer nasmejani Buda je bil s svojo trdo primorščino glavni komik večera, rutinirano je oddelal tudi svoje vokalne zadolžitve in dokazal, da se je z nabirajočo se koncertno kilometrino njegova koža še dodatno oddebeljila. Inštrumentalna trojka Berto, Slavc in Soki so razumljivo pri preigravanju dodali vsak svoj kozarček pozitivne energije, s čimer so brez težav prejadrali skozi morebitne zaplete, kot je bila denimo odpoved Bertove kitare pred komadom My Beer. Preprosta punkrockerska retorika je tega večera kot za šalo zadevala v polno, izkušenejšo koncertno oko pa vseeno ni moglo mimo občutka, da bi tehnično odlično podkovani glasbeniki lahko zagrizli tudi v kakšno glasbeno zahtevnejše jabolko.
Vsem cirkusaškim vložkom navkljub je bila v prvem planu vseeno glasba. Elvis Jackson se že vse od izdaje še vedno aktualnega četrtega ploščka držijo preverjene set liste in le redko naredijo kakšen korenit zarez v jedro igranega programa, enakomerno razporejenega med vse studijske izdaje. Redni obiskovalci njihovih koncertov smo zato s toliko večjim veseljem prisluhnili gostom, ki so koncert popestrili in ponesli v nove dimenzije. Akademski zbor Univerze na Primorskem je poskrbel za vokalno interpretacijo hita Dry Up Your Tears, člani Ane Pupedan so pobarvali Loserja v svoje barve, za najprijetnejše presenečenje pa je poskrbela prisotnost violončelista Samota (Aperion), s katerim so lahko zaigrali skladbo This Time, sila redko spremljevalko Elvis Jackson koncertov. Nastop se je kot blisk hitro prebliževal koncu, ki je bil s komadoma Not Here To Pray in Against the Gravity odet v punkrockersko odejo.
Časi intimnih druženj po manjših klubih, kjer so Elvis Jacksoni preigravali debelo desetletje, so očitno mimo. Po relativno dolgi in trnavi poti so Ajdovci v četrtek dočakali enega izmed vrhuncev svoje glasbene poti – odigrali so samostojen koncert pred večtisočglavo množico, ki jim je še dolgo po koncu koncerta rajanja izražala glasne ovacije. Več kot primerna nagrada ob skorajšnji petnajstletnici, ni kaj!
fotografije: Aleš Podbrežnik
Galerija slik
