Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Peter Podbrežnik
Kraj: Cirkus Krone / Muenchen / Nemčija
Datum koncerta: 10.11.2011
Število obiskovalcev: 3500
Cena karte: 56.70€ (kategorija 1), 49.80€ (kategorija 2 & 3), 39.90€ (kategorija 4)
Nekako smo se že zdavnaj privadili, da mora ljubitelj kvalitetne progresivno rockovske godbe, če želi vsaj enkrat na leto videti svoje ljubljence, največkrat skočiti proti zahodni, italijanski smeri ali, še večkrat, proti severu, vse do Avstrije ali Nemčije, kjer ne manjka živahnega koncertnega dogajanja za občudovalce poudarjene glasbene prefinjenosti in eksperimentalnosti. Tokrat je bila naša ciljna koncertna točka bavarska prestolnica München.
Tam so se namreč na skupni turneji mudili britanski art rockovski kolosi Marillion, znani tudi kot najbolj skrbno varovana angleška glasbena skrivnost ter legendarni Kanadčani Saga, ki po nedavni vrnitvi originalnega pevca Michaela Sadlerja doživljajo novo koncertno renesanso. Obetala se je torej sanjska, dvojna progresivno rockovska koncertna poslastica v režiji dveh legendarnih skupin, ki tudi v novem stoletju ustvarjata albume na ravni njihovih najbolj cenjenih dosežkov iz osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Prvi so na oder koncertne dvorane Circus Krone stopili Marillion, ki tokrat na tej turneji (še) niso predstavljali novega studijskega albuma, temveč je bil njihov koncertni repertoar predvsem nekakšen nabor izbranih klasik iz različnih obdobij njihove veličastne kariere. Koncert sta nekoliko nepričakovano odprli dve „Holidays in Eden“ (1991) klasiki, „Splintering Heart“ ter nesojeni hit „Cover My Eyes“, ki sta osrečili oboževalce tega odličnega, komercialno najbolj zapeljivega albuma v njihovi povesti. Steve ‚H‘ Hogarth je bil ta večer zares izjemno razpoložen, v fenomenalni pevski formi, kar je v svojem značilnem, teatralnem slogu pospremil z živahno gestikulacijo in energično komunikacijo med odrom in publiko.
Eno večjih presenečenj njihovega nastopa je predstavljala izvedba „This Strange Engine“ (1997) klasike „Man Of a Thousand Faces“, kjer je Steve Rothery poprijel za 12-strunsko kitaro. Eden najbolj prefinjenih kitarskih velemojstrov progresivnega rocka nas je vnovič navdušil s solistično bravuroznostjo in svojim izjemnim občutkom za ustvarjanje kitarske subtilnosti. Za marsikoga, predvsem pa za vse ljubitelje Fisheve ere, je veliko presenečenje predstavljala izvedba „Kayleigh“, njihovega največjega hita, ki pa od slovesa navihanega škotskega orjaka ni ravno reden gost koncertnih list, kar je po svoje tudi razumljivo, saj gospod H‘ poskrbi za popolnoma drugačno vokalno interpretacijo od svojega predhodnika.
Tudi novejša era skupine še zdaleč ni bila zanemarjena, saj so nas presenetili z odlično izvedbo „Somewhere Else“, naslovne skladbe istoimenskega studijskega dosežka iz leta 2007 ter z „Asylum Satellite #1“, ki je ena najboljših stvaritev aktualnega studijskega dosežka „Happiness Is the Road“ (2008). Tu si je dal še posebnega opravka klaviaturist Mark Kelly z veličastnim ambientalnim delom prek valovanja vzorcev melotrona. Marillion so izjemno ponosni na dvojno konceptualno mojstrovino „Marbles“ (2004), katero se lahko brez ovir razglasi za najboljši izdelek H-jeve ere. Z nje so v tem večeru igrali kar štiri skladbe, začenši s fantastičnim „Fantastic Place“, na kar so nadaljevali s poetičnim „You’re Gone“, epskim „Neverland“ ter melodramatičnim „Invisible Man“ s katerim so v dodatku tudi zaključili koncertni nastop številnih ambientalnih presežkov.
Med izvajanjem slednjega se gospod H‘ ni pozabil v skladu s tradicijo in besedilu primerno našemiti v postaranega in kruljavega uradnika, ki se je skozi življenje prebijal tako strašansko neopazno, da je za okolico na koncu postal popolnoma neviden. Marillion so ena tistih izjemnih prog rockovskih zasedb, katerih se v živo nikoli ne moreš nagledati in naposlušati, zato se je težko sprijazniti, da je njihov nastop minil vse prehitro, a na vrsti nas je že čakala še ena legendarna glasbena atrakcija, na novo prekrvavljena in izjemno žejna vnovičnega koncertnega dokazovanja .
Govor je seveda o velikih art rockovskih inovatorjih Sagi, poleg Rush bržkone največje kanadske glasbene senzacije, vsaj kar se tiče vseh ljubiteljev rocka ‚z možgani‘. Že prej omenjeni povratek karizmatičnega Michaela Sadlerja je skupino, ki je za odrsko scenografijo uporabila orjaške bele ’satelite‘, prepojil z osveženim koncertnim elanom. Po kratki epizodi z Robom Morattijem so temeljito premešali svoj koncertni repertoar ter nanj uvrstili nekatere standarde za katere je marsikateri privrženec mislil, da jih nikoli (več) ne bo slišal v živo.
Novejšo obdobje so z izjemo albuma „House of Cards (2001) s katerega so izvedli dve skladbi tokrat namerno izpustili ter se osredotočili na svoje zlato obdobje prvih petih albumov. Poudarek je bil predvsem na istoimenskem prvencu iz leta 1978 ter mojstrovinah „Worlds Apart“ (1981) ter „Heads Or Tales“ (1983). Presenečenja so si večkrat podajala roko roki. Že otvoritvena „Out of the Shadows“, najboljša stvaritev z imenitnega, a dandanes vse prepogostokrat pozabljenega albuma „Behavior“ (1985), je pozitivno presenetila do zadnjega kotička polno dvorano. Udarno-dinamični „Silent Knight“ (1980) favorit „Careful Where You Step“ je že v naslednjem trenutku vzdušje v dvorani razbelil do vrelišča in napovedal, da bo vsakemu presenečenju v presledkih sledila tudi ustaljena koncertna klasika.
Prav tako bi se lahko reklo, da smo bili vsi navzoči ‚v devetih nebesih‘, ko smo naenkrat slišali znameniti, „Baba O’Reiley“-evski uvod v „How Long“ za katerega je poskrbel klaviaturist Jim ‚Jimbo‘ Gilmour. Sadler je z lahkoto za seboj potegnil izjemno predano občinstvo, ki pozna vsa besedila na pamet ter jo spodbudil pri sodelovanju pri posameznih refrenih. Na „Time’s Up“ so bili hkrati vsak na svoji klaviaturski postavitvi Gilmour (Korg sintetizator in električni klavir), Sadler (električni klavir) in Jim Crichton (mini Moog z bas pedalom) ter usklajeno poskrbeli za njihove znamenite simfonične multiharmonije s pomočjo katerih so ustvarili futurističen ambient.
Za udarno komponento je prek žgočih kitarskih rifov, kot po navadi, poskrbel Ian Crichton, kateri je bil v tem večeru prav posebno razigran, tako kot ga poprej še nismo uspeli doživeti. Še posebno se je razživel na „Ice Nice“, ko je po dolgi klaviaturski sekciji prišla na vrsto njegova vesoljska solaža. Prvič smo lahko v vlogi koncertnega člana na odru videli tudi bobnarja Briana Doernerja (ex-Helix), ki je član Sage sicer že šest let, vendar je zaradi številnih operacij in bolehnosti zadnja leta bolj ali manj preživel stran od koncertnih odrov. Kot že povedano je bil edini predstavnik modernejše ere album „House of Cards“ s katerega so izvedli „Once In a Lifetime“, kjer se je Gilmourju pri polaganju sintetizatorskih tekstur pripetila zanj sicer zelo redka napaka ter „The Runaway“.
Tudi tokrat ni smel manjkati Gilmourjev „zvezdniški“ trenutek, ki ga predstavlja izvedba zimzelene „Heads Or Tales“ balade „Scratching the Surface“. Sadler, kateri se je v tem večeru preizkusil tudi v vlogi kitarista in basista, je za tem začel z rokami ponazarjati letenje in vsakdo je lahko takoj ugotovil, da gre za nekoliko komično uverturo v nepozabni zimzelen „The Flyer“, katerega smo še posebno in z velikimi željami po tihem pričakovali. Izmed vseh izborov s „Head or Tales“ albuma pa nas je vsekakor najbolj presenetil „The Pitchman“. Za prvo izvedbo v dodatku so izbrali zimelen „Wind Him Up“, ki seveda ni smel manjkati in ob katerem je Michaelu še zadnjič na pomoč pri petju refrena priskočilo celotno občinstvo. Koncert so zaključili z inštrumentalno poslastico „Conversations“, ko smo se še enkrat predali multiharmoničnim vragolijam na sintetizatorjih.
Povsem brezpredmetno bi bilo ugotavljati, katera legendarna skupina nas je v tem večeru bolj navdušila, saj sta obe iz popolnoma drugačnega testa. Vsi nepoboljšljivi romantiki in oboževalci prefinjenosti gotovo nekoliko bolj cenijo Marillion, medtem ko ljubitelji epske teatralnosti s ščepcem humorja ter nekoliko trših ritmov z večjo naklonjenostjo gledajo na Sago. Potem pa smo seveda tu še vsi tisti, ki v enaki meri cenimo delo obeh skupin, tako da je za nas ta koncertni večer predstavljal dvojno zmago. Leseni strop dvorane Circus Krone, ki je bila prvotno namenjena cirkuškim predstavam, omogoča tako rekoč idealno akustiko, tako, da smo tudi po tej plati imeli popolne koncertne razmere. Lepšega večera si ljubitelj art rockovskih nians enostavno ne bi mogel zaželeti.
Setlista
MARILLION:
1. Splintering Heart
2. Cover My Eyes
3. King
4. Somewhere Else
5. The Release
6. Fantastic Place
7. Asylum Satellite #1
8. You’re Gone
9. Man Of A Thousand Faces
10. Kayleigh
11. Neverland
—dodatek—
12. Invisible Man
SAGA:
1.Intro
2.Out of the Shadows
3.Careful Where You Step
4.How Long
5.On the Loose
6.Ice Nice
7.You’re Not Alone
8.The Runaway
9.Once In A Lifetime
10.Framed
11.Time’s Up
12.Scratching the Surface
13.The Flyer
14.The Pitchman
15.Humble Stance
16.Don’t Be Late
—dodatek—
17.Wind Him Up
18.Conversations
Galerija slik
