Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum koncerta: 20.05.2013
Število obiskovalcev: 40
Cena karte: 25,00€
Dave Kilminster in Murray Hockridge je strupena naveza dveh britanskih glasbenikov, ki v svoji srčni strasti sežeta dlje, kot zazna uho povprečnega slušatelja! Dušo dobesedno prečešeta. Glede na to, da je na Slovenskih tleh kak posameznik slišal do tega dne le za Kilminstra, pa še to v navezi z uradnimi promocijskimi teksti Roger Watersovih turnej, saj je Dave njegov koncertni Kitarist, se pravi »nadomestni David Gilmour«, ni napak da oba glasbenika uvodoma »bežno« predstavimo.
Murray Hockridge, doma iz britanskega mesta Peterborough, je izjemen jazz / rock / bues / soul pevec, ki svoj izjemni vokalni pečat umetelno veže na slikovito spremljavo akustične folk kitare – ta pa je kombinacija fingerpickinga in klasičnega trzanja. Možakar je svoje vokalne veščine podedoval po svojem preminulem očetu Edmundu, ki je prav tako veljal za vrhunskega vokalista in odrskega interpreta/igralca. Murray je nekaj let sodeloval tudi z bratom Steveom v producentski navezi v bratovem studiu. Pot ga je vodila do Davea Kilminstra in leta 2011 sta izdala album vrhunskih akustičnih predelav ultimativnih klasičnih hitov različnih izvajalcev »Closer To Earth«, ki tako ali drugače predstavljajo njun ustvarjalni navdih. V začetku leta 2012 se je Murray podal celo v bitko talentov (gre za BBCjevo »The Voice Of UK«), kjer je pristal v hudi konkurenci 30.000 prijavljenih kandidatov v špici najboljših štiridesetih.
V nasprotju z Murray-em Hockridgeom, pa je Dave Kilminster dodobra čislano in znano ime v glasbenih krogih, ki dajo kaj nase. Možakar je v sedemdesetih sprva igral piano, presedlal na kitaro v drugi polovici sedemdesetih in jo pričel poučevati. Danes poučuje na Akademiji sodobne glasbe v mestu Guilford. Zanimivost tega kitarista je ta, da je sicer levičar, a se je priučil igranja, kot bi bil normalni desničar. Pri vožnji z go-kartom je staknil resno poškodbo desnega zapestja, kar ga je prisililo v to, da se je priučil desničarskega sloga igranja kitare. Kilminster je že vrsto let redni kolumnaš revije »Guitarist«. Izdal je kup kitarskih učbenikov in DVDjev igranja kitare. Mož je doktoriral v kitarskem univerzumu, o tem ni nikakršnega dvoma. In njegova dosedanja glasbena kariera? Kitarist žive zasedbe ELP-jevca Keitha Emersona, nadalje koncertni kitarist turnej Rogerja Watersa med letoma 2006 in 2008 ter 2011-2013. Znana so sodelovanja z Johnom Wettonom, Kenom Hensleyem, Carlom Palmerjem, Qiango, The Nice, Guthrie Govanom,… John Young (Quango) je nekoč dejal za Kilminstra, da je najboljši kitarist po Hendrixu. Skratka. Kilminster velja za enega največjih glasbenih talentov ter kitarskih čarodejev kar jih je dalo v zgodovini Britansko otočje!
To pot je bil obisk Bluesiane pod kriteriji. V prostoru kjer je oder so postavili kar mize. Vseeno ob koncu kakih 40 glav v prostoru. Kilminster in Hockridge sta stopila na oder skoraj ob deseti zvečer v upanju, da se bo ljudi nabralo več. Kakorkoli. Nista si belila glave zaradi slabega obiska. Že z uvodno reinterpretacijo Elton Johnovega standarda Rocket Man, sta hipnotizirala vse obiskovalce. Kilminster je takoj opozoril, da ni bil zaman koncertni kitarist »The Dark Side Of The Moon« turnej Rogerja Watersa, saj je za prearanžiranje Rocket Mana uporabil kar motivsko podlago uvodne fraze temelječe na slide kitari Pink Floyd skladbe Great Gig In The Sky. Kilminster je držal v desnici e-Bow, na levico si je nataknil na prstnik in kontroliral svoje delo z orjaškim volume pedalom. Več skladb je »rešil« na tak način, med njimi Losing My Religion (orig. R.E.M.), pa With Or Withouth You in kmalu na repertoarju tudi eno najlepših kompozicij Pink Floyd univerzuma, skladbo Comfortably Numb, kjer je osupnil prisotne s podoživeto izhodno solažo na akustični kitari. Magično in edinstveno! V to kuliso se je vpel s svojim čutnim vokalom Murray. Možakar je izjemen. Sposoben se je razpeti preko treh oktav, njegova barva glasu pa je rojena za soul pop. Združuje namreč barvitost vokalnih akrobacij pevcev, kot sta npr. Prince, Stevie Wonder! Da. V Murrayju je zagotovo nekaj »črnskega«. S svojo fantastično barvo glasu je presunil zlasti v skladbah, kot so Hallelujah (orig. Leonard Cohen) – odigrana v Jeff Buckley verziji, nadalje Move On Up (orig. Curtis Mayfield), Crazy (orig. Gnarls Barkley), lastni avtorski Can’t Wait For The Summertime in Jesus To A Child (orig. George Michael).
Ta izjemni vokalni karakter ujet v kolaž izredne spremlajve akustičnih obeh kitar, kremenito zasoljen z Kilministrovimi kitarskimi vragolijami, je izvabljal tako močna občutja in odzive, da je sam Dave Kilminister po izvedbi skladbe Hallelujah prasnil v solze (kasneje je v enem od nagovorov priznal: »Oh,… I’m such an emotional wreck tonight!«. Potem ko sta glasbenika požela izjemne ovacije ob izvedbi Comfortably Numb, je Kilminister dejal, da je navdušen nad sodelovanjem občinstva, saj sproža kraval, kot bi bilo pred odrom 10.000 glav.
Kilminster se je preizkusil tudi v vlogi glavnega vokalista. Vokal mu gre zelo dobro! Tako smo lahko prisluhnili izvedbi dveh avtorskih kompozicij iz njegovega samostojnega albuma »Scarlet – The Director’s Cut« (2012) in sicer Just Crazy in tik pred koncem Brightest Star. Nekoliko manj posrečeno je izzvenel le ob reintepretaciji Rober Plantovih linij, ko se je lotil zahtevne Rain Song zasedbe Led Zeppelin. V nagovoru pred izvedbo te fantastične skladbe je nekdo dodal »Stairway To Heaven«, Dave pa je na dano situacijo teatralno odreagiral: »Who said that?!?!? » ter pokazal pot proti izhodnim vratom. Seveda na šaljiv način.
Nekatere predelave so izzvenele v rokah Murraya in Davea tako predrugačeno, kot bi šlo za povsem nove skladbe. Ob izvedbi Hendrixove All Along Watchtower je bilo pravzaprav skoraj do prvega verza nemogoče razvozljati za katero pesem gre. Nekatere skladbe so v varietetnih različicah Hockridgea in Kilminstra dostavile celo več melodije, kot izivirniki. To zagotovo velja za verzijo R.E.M. skladbe Losing My Religion, kot tudi za pravkar omenjeno All Along The Watchtower.
To je bila koncertna izkušnja, ki je vzela sapo. Organsko, prvinsko, naravno! Le vokal, akustična kitara in tolkala. Povsem slečeno in brez ličil! Nobene distorzije. Kilminister je seveda v večino skladb vpletel svoje izjemno znanje igranja kitare, ki je krepilo dinamični domet koncerta in vzdrževalo izjemno svečanost atmosfere to pot še posebej intimnega klubskega prostora Bluesaine. Ob hiperplaziji strasti in emocij. Z eno besedo. Popolna magija še ene od pojavnih oblik izražanja čustev skozi glasbeno umetnost! Upajmo da možakarja izdata nov skupen studijski album, po možnosti s čim več avtorskega materiala ter da se zglasita na novih koncertih blizu Slovenije znova čimprej!
Galerija slik
