Avtor: Jernej Vene
Datum intervjuja: 31.05.1993
1. Kako bi lahko opisal svoj mentalni razvoj od časa, ko si bil na začetni točki, novinec, pa do sedaj, ko praktično poznaš vse skrivnosti instrumentalnega zvoka, če to lahko tako poimenujemo. Kdaj si spoznal, da boš ravno ti tisti, ki bo imel tako enormno odgovornost?
Alan: Predvidevam, da človek z več izkušnjami želi več nadzora nad stvarmi, saj več ko veš, več ko spoznavaš, bolj ti postaja jasno, da dejansko lahko narediš dosti več, kot to, da enostavno vse prepustiš drugim. Vedno me je zelo zanimal produktivni del nastajanja glasbe in tokom vseh teh let let se je to le že razvijalo in stopnjevalo. Nekako se zdi, da način, na katerega smo si znotraj skupine razdelili vloge – naravno odposlanstvo, če hočeš – vse to se je zgodilo popolnoma spontano, brez nekih posebnih dogovorov. Na koncu se je pač izkazalo, da sem prav jaz tisti, ki imam največ odgovornosti in priznati moram, da v tem res uživam.
2. Kdo so bili tvoji najljubši avtorji, če seveda sploh si kdajkoli koga posebej favoriziral, ali pa je vse vedno izhajalo neposredno iz tebe?
Alan: Nedvomno, bili so ljudje, ki so vplivali name, ko sem odraščal. Zelo rad imam Garyja Glitterja. Bil je vir vseh mojih inspiracij, ko sem imel dvanajst, trinajst, štirinajst let. To je bilo obdobje, ko sem bil za stvari najbolj dovzeten. Ko pa sem bil malce starejši, sem občudoval Jonathana Richmana, verjetno malce čudno, saj to nikakor ni tisto, kar ljudje pričakujejo, da boš maral.
3. Ne morem kaj, da ne bi opazil, da so od Violator-ja minila tri leta – ali to pomeni, da manj pišeš ali samo manj snemate?
Martin: Stvari je treba postaviti na pravo mesto. Veš, po desetih posnetih albumih enostavno dlje traja, preden smo vsi zadovoljni s tem, kar naredimo, s končnim rezultatom. Postaneš dosti bolj zahteven. Delali in naredili smo že toliko stvari, tako da je treba vedno več eksperimentirati in tisto,česar ne poznaš so potemtakem za drugačne in nove, enostavno vzamejo več časa.
4. Štirje ste in praktično vse stvari počnete skupaj, zato je vredno zapisati, da se po vsem tem času še ni zgodilo da bi eden od vas enostavno rekel, da želi početi stvari sam, ali pa da bi trije od vas enemu rekli, da enostavno ni več kos stvari in bi ta moral oditi. Te stvari se namreč v drugih bendih dosti pogosto dogajajo.
Martin: Po moje ima večina uspešnih skupin nekaj posebnega, enkratnega, neka kemijska tvarina je to in prepričan sem, da to velja tudi za nas. Dejstvo pa je in tega nihče ne zanika, da smo imeli tudi mi probleme, o katerih si govoril, le da o tem v javnosti pač ni bilo govora. Sicer pa se prepiramo, nenehno imamo probleme in nesoglasja. Treba je priznati, da je ni skupine, kjer tega ni, zato tudi mi nismo izjeme, res pa je tudi, da se mi za razliko od njih trudimo, da bi te stvari ne prišle v javnost. Toda splošno gledano, smo uspeli, kot praviš, natančno določiti in usmeriti naše vloge na nek svojevrsten način, ki ekstremno dobro funkcionira in tako nam tudi ustreza.
5. Osupljivo je, kako do popolnosti je vsak od vas dodelal svojo vlogo – eden je pisec besedil, en pevec, en tehnik, ti pa si bolj poslovno usmerjen. Prav osupljiva mešanica.
Fletch: Menim, da je to moderen način, način, na katerega bi v principu morale delovati vsi sodobne skupine. In istočasno sem skoraj prepričan, da če bi več skupin funkcioniralo na ta način, bi bili dosti bolj uspešni.
6. Se ti zdi, da se strinjate v stvareh tako dobro, kot nekoč?
Martin: Očitno je, da smo imeli nekaj nesporazumov, toda po trinajstih letih, ko se v bistvu poznamo do obisti, lahko, ko se problemi pojavijo, točno napoveš, kako se bodo stvari razvijale. Sicer pa se razumemo, kolikor se po trinajstih letih lahko.
7. Si v položaju, kot npr. Roger Daltrey (The Who), ki poje pesmi drugega avtorja (Peta Townshenda)? To plodno sodelovanje z Martinom zdaj traja že kar nekaj let. V tem se verjetno zrcali tudi vajino mentalno razmerje.
Dave: V zadnjih letih sem se počutil dosti bliže Martinu, bolj sem ga spoznal in tudi imel sem ga rajši in verjamem, da tudi on o meni misli podobno. Na nek način so mi pesmi, ki jih piše zares blizu. Ko sem si želel kaj drugega, drugačnega, je to tudi napisal. Sicer pa Martin piše sijajne pesmi in mislim, da vsi ostali, Alan, Fletch in jaz, naredimo iz njegovih pesmi najboljše kar lahko.
8. “ Condemnation “ je posnet nazaj. Moram priznati, da sem, ko sem ga slišal prvič pomislil “ O, Bog, nekaj je narobe z obrati „, ker se pač začne zelo počasi. Verjetno ste se zelo zabavali, ko ste se ukvarjali s to melodijo.
Martin: Pri tej skladbi nismo uporabljali back vokalov oz. gospel pevcev, zadeva je dejansko posneta v neke vrste gospel kvartet stilu, do potankosti smo obdelali posamezne dele pesmi in jo odpeli. Vokalov nismo semplali, pesem smo enostavno odpeli kot kvartet. Početi to je bilo res zelo zanimivo in osebno menim, da je bila Daveova vokalna izvedba te skladbe najboljše kar je kdajkoli naredil.
9. Martin je omenil, da je tvoja izvedba skladbe „Condemnation“ perfektna. Se tudi tebi zdi tako?
Dave: Da, zame je to definitivno najboljše, kar sem kdajkoli naredil, skladba z najboljšim besedilom in melodija, ki sem jo pel… To je skladba, za katero si želim, da bi bila moje delo. Bila je to ena prvih pesmi, ki smo jih posneli v Madridu. Zdelo se mi je, da je vse, kar sem govoril imelo smisel, bilo je kot konec nečesa in začetek drugega, nečesa novega, kot bi prekinil s starimi, poznanimi stvarmi. Zvenelo je fantastično, vsi smo bili takega mnenja in nekaj je bilo v zraku, nek poseben občutek, ko sem potem prišel v kontrolno sobo.“ Bilo je resnično dobro.“ To je prva pesem, za katero lahko rečem, da želim, da bi jo slišali prav vsi, zakaj vanjo nam je uspelo ujeti nekaj prav posebnega.
10. Spominjam se razburjenja na koncertu, ko si stopil naprej, da bi odigral kitarski solo. Imaš v prihodnosti morda namen bolj pogosto uporabljati kitaro?
Martin: Z vsako ploščo, a veš, mislim da vključujemo več kitarskih delov, ker se nam zdi to bolj naravno. Tudi ko moram nastopati v živo, delam tako in v tem tudi uživam. Menim, da smo uspeli doseči primerno ravnotežje med rockom in elektroniko. Vedno nas je skrbelo, da naš nastop ne bi bil preveč rockerski, toda s tem pač dodajamo novo dimenzijo. Sam stopam v ospredje, namesto da bi vsi trije stali za klaviaturami. Na naslednji turneji bomo delali še več takih stvari z bobni in drugimi neelektronskimi inštrumenti.
11. Vaša prednost je v tem, da niste nikoli bili povezani s posebnimi glasbenimi trendi in usmeritvami, zato tudi ne greste iz mode. Ali sedaj, ko živite v ZDA, poslušate več glasbe kot prej?
Dave: Ja, vedno. Poslušam kolikor je mogoče veliko različne glasbe. In to vse – klasiko, veš, in kot vidim, je tudi potrebno spremljati druge bende ter hoditi na koncerte. Seveda je treba poslušati njihovo glasbo in biti zmeraj povsem v tem, saj je drugače vse preveč zgoljufano.
12. Misliš, da tudi danes dela glasbo vsaj toliko ljudi kot v času vaše generacije, in če ne, kaj je bilo posebnega v tvojih mislih, kar te je vzpodbudilo, da si začel s tem?
Alan: Mislim, da je danes prav toliko ljudi, ki jih zanima ukvarjanje z glasbo, kot takrat ko sem odraščal. Razlog, da sem se začel ukvarjati z glasbo, je pravzaprav v naši družini. Starša sta me vzpodbujala, da sem se učil igrati na klavir. Ko sem bil poba, se je moje zanimanje preusmerilo v popularno glasbo in ne v klasično, kot sta pričakovala moja starša. Menila sta, da bom šel po stopinjah svojih dveh bratov, ki sta oba pianista. Toda nekako sem se začel zanimati za blues in rock ’n‘ roll.
13. Videti je, da zaupate Floodu, s katerim ste že prej delali kot s producentom. Kako to, da mu je uspelo pridobiti vaše zaupanje, ko pa ste relativno zaščiteni?
Alan: Torej, Flood je postal pomemben del naše ekipe na zadnjih dveh ploščah. Zares smo rabili spremembo v produkcijski zasedbi, s katero smo sodelovali prej. Nato smo slišali za Flooda, da se dobro spozna na elektroniko in sintesajzerje ter da pri produkciji vidi stvari v pravi luči. Z njim bi lahko sodelovali vnaprej. Tako smo ga poklicali k sodelovanju na plošči in takoj smo našli skupen jezik. Od takrat naprej je Flood odločilen član naše ekipe, njegov prispevek pa je zares velik.
14. Ste se kdaj na odru zalotili pri opazovanju Davea?
Alan: Da, mnogokrat vidim, da je to, kar dela na odru zelo naporno in težko, zato ga poskušam vzpodbujati, oziroma mu dati vedeti, da cenim njegovo delo na odru. Vedno nosi najtežje breme nastopa, kar je zelo zahtevno opravilo. Takih frontmenov je malo, in mislim, da svoje delo dobro
opravlja.
15. Ko takole razpravljava o vašem nastopu, sem se spomnil, da imajo dandanes največje zvezde svoje oblikovalce, ki jim naredijo sceno. Imate tudi vi kaj podobnega v mislih?
Alan: Torej, vedno delamo v povezavi z drugimi ljudmi, ko načrtujemo naš nastop. Anton dela našo najnovejšo odrsko postavitev skupaj z nami, od njega pa tudi pričakujemo nekaj izvirnih idej. Poleg tega poskušamo vse skupaj narediti drugače kot prej, tako kot pač vedno pristopamo k stvarem.
16. Kot sem opazil, okoli naju stoji velik komplet bobnov. Po tem sklepam, da si malo več vadil.
Alan: Ja. Moram veliko več vaditi kot prej, če jih hočem igrati v živo na novi turneji, čeprav ne pri vseh pesmih.
17. Kot si rekel, nisi nikoli preveč užival pri snemanjih videospotov. Pa je kljub vsemu kakšen, na katerega si ponosen?
Fletch: Mislim, da kar vsi. No, ne prav vsi, v glavnem novejši. Na stare nisem prav posebno ponosen. Takrat so nas uporabili za svoje prefrigane ideje v nekaterih spotih. Toda vse to se je dogajalo leta 1981, ko so videospote šele začeli snemati. Spote so delali po zrisanih scenarijih za vsak kader posebej, tako da smo kar morali veliko igrati. Nismo pa bili dobri igralci. Takrat nam je tudi postalo jasno, da ne bomo novi Beatlesi.
18. Zdaj, ko so videospoti postali vsakdanja stvar, se vam zdi, da so za vas ostali način vašega umetniškega izražanja ali so le delo, ki ga hitro opravite?
Martin: No, če sem iskren, pri snemanjih videospotov ni bilo nikoli ne vem kakšnih novosti. To opravilo smo sovražili že od prvega spota naprej in šele ko smo začeli delati z Antonom, so nam postali všeč. Veš, nikoli nismo preveč zaupali režiserjem, kajti, saj veš, vedno si v njihovih rokah in nimaš pojma, kako stvar izgleda, ko snemaš. Pravzaprav je sploh ne vidiš, dokler ni vse posneta in takrat je prepozno, da bi karkoli spremenili. Torej, približno naših prvih petnajst videospotov smo skoraj sovražili, zdaj pa nam je delo z Antonom postala nekakšna rutina, saj nam razloži stvari, pa še zaupamo mu, tako da vemo, da bo končni rezultat precej dober. Zato zdaj raje snemamo videospote.
19. Če bi pogledali ključne plošče v zgodovini skupine, bi bila Just Can’t Get Enough gotovo med njimi, mar ne?
Fletch: Očitno je ta ena od njih, posebno v Angliji. Po njej se nas tudi največ ljudi spominja. Mogoče je to malo narobe, saj smo od takrat do danes naredili veliko drugačnih skladb.
20. Nočem verjeti vsega, kar preberem, toda nekoč sem prebral, da je bila vaša skladba People Are People, s katero ste uspeli v ZDA, morda preveč preprosta za vaše poznejše okuse. Je bila morda malo preveč pridigarska?
Martin: Mislim, da ni preveč nežna in mi je od vseh ki smo jih naredili, tudi najmanj všeč.
21. Vedno sem mislil, da ima skupina močan evropski vpliv in da je pisana na kožo Evropejcem. Ali bi se strinjali s tem?
Martin: Ne, sploh ne mislim tako – včasih smo sicer tudi mi tako mislili. Toda naš uspeh je tako poseben, da to trditev izpodbija. Sedaj v ZDA prodamo toliko plošč kot v vseh državah Evrope skupaj.
22. Na kaj ste mislili, ko ste izbirali naslov albuma?
Martin: Omenil si religijo in seks – mislim, da sta ti dve stvari zame precej povezani med seboj. Naslov plošče „Pesmi vere in vdanosti“ se močno opira na religijo in to smo hoteli predstaviti v naslovu. Vendar pa je vse skupaj zelo dvoumno. Vera v kaj? Vdanost komu?
23. Ali se ti zdi, da vas angleški novinarji ne jemljejo resno zato, ker ste bili včasih mlada pop skupina?
Martin: Zdi se mi, da smo zaradi tega odnosa v Angliji vedno malce trpeli, toda z leti to postaja vedno manjši problem. Konec koncev je sedaj že trinajst let tega, odkar smo na sceni in večina ljudi, celo večina novinarjev je premlada, da bi se spomnila tega obdobja.
24. Prepričali so te, da ne poješ. Ali si kdaj hotel pisati skladbe?
Fletch: Poskušal sem komponirati. Toda sem član skupine, kjer sta dva najboljša sodobna komponista in to ne vpliva najbolje na človekovo samozavest. Predstavim skladbo, za katero pa se izkaže da ni dobra…. in potem se vdam. Potem pa se koncentriram na tisto, kar mislim, da je dobro in na tisto, kar delam dobro.
25. Mislim, da je to najboljša priložnost, da nam razložiš svoje tetovaže. Katere so nove in katere so stare?
Dave: Vsaka zase mi pripoveduje zgodbo, vse skupaj pa zaznamujejo osebnostne spremembe ali pa nekaj, kar se je zgodilo v mojem življenju; vse od prve tetovaže, ki sem jo dobil kot zelo mlad. Druga je na mestu ene prejšnje, katero sem dal odstraniti, ker mi pač ni bila več všeč. Takrat pa sem celo premišljeval, če bi si odstranil obe. Potem pa je tu še nekaj drugih, ki tako ali drugače zaznamujejo neke dogodke, toda to je vse zelo osebno in so kot moja vojna barv. Preden pa gremo na turnejo, pa si jih bom dal narediti še nekaj.
Najlepša hvala za pogovor in veliko sreče.
Galerija slik
