Blues festival Postojna 2006

Bluesback, skupina katere začetki segajo v leto 1995, so dokazali, da gre za štiričlansko moštvo, ki nikakor ne sodi med skupine, katere bi glasbeno komaj bile shodile. Fantje v postavi Peter Orlič (vokal, kitara), Marko Stropnik (kitara, vokal), Willy DeMattia (bas kitara) in Mitja Stropnik (bobni), je več koz prepričala, da je premoremo tudi Slovenci sila zavidljivega „blues rock“ struženja. Fantje so v eni uri obdelali svojo studijsko ploščo, katere pa še niso uradno izdali, saj še iščejo založbo, ki bi jih podprla (stara zgodba v  deželi brez blues rock kulture imenovani Republika Slovenija). V repertoarju, ki je trajal lepo urico, so se fantje prepričljivo dotaknili priredb tujih glasbenih skupin, kot tudi vneto predstavljali svoja avtorska dela. Nastopili so nadvse prepričljivo, izstrelili lepo mero blues energije med ljudi ter pokazali, da gre za izkušen, dodobra naoljen stroj kar se uigranosti in tehnične podkovanosti tiče. Skratka, Bluesback so pristopili korektno in zagreto ter oddobra izkoristili čas za svoj predstavitev. Če se Bluesback ustavijo v bližini vašega doma, nikar ne zamudite njihove predstave. Skratka zavidljivo in upajmo, da se jim uspe zavihteti navzgor!

 

Potem pa so bili Paul Lamb And King Snakes. Sprva so se pojavili na odru le King Snakes v zasedbi Chad Strentz (vokal, ritem kitara), Raul de Pedro Marinero (ritem in solo kitara), ki je na prvi pogled po skuštrani kratki frizuri in z blond prameni ter čokatosti postave spomnil na Rush kitarista Alexa Lifesona, potem Rod Demick (bas kitara) ter Sonny Bellow (bobni). King Snakes so kot pojave sevali neverjetno suverenost in sprva se sploh nisem zavedel, da jim kaj manjka, da jim manjka pravzaprav vodja oziroma parna vleka ali izvrstni akrobat ustne harmonike Paul Lamb. King Snakes, so že globoko zabredli v „rhythm’n’blues“ formo, ko se nenadoma na odru pojavi „valentino švaler“ Al Caponejevih dni Paul Lamb. Ta je seveda že veselo na vse pretege brlizgal na svoje orglice. Paul Lamb je dobesedeno legenda, po svojem dosežku. In tale koncert je bil izredna poslastica, kajti videti solistične odštekancije na ustni harmoniki, za povrhu v središču odrskega dogajanja pod blues taktirko, je dejansko velika redkost na planetu Zemlja. Gre za popolnoma svojski pristop, za katerega je bilo potrebno veliko naprezanj in ekstremno močne volje, da si je zaslužilo priznaje v svetu bluesa, točneje sodobnega svetovnega vrhunskega bluesa. Lamb je v uri in pol dolgem nastopu spravil slušatelje dodobra na noge. Skozi duhovite solo točke je nanizal nekaj osupljivih improvizacij na orglicah in se popolnoma vživel v svoji vlogi. Za površno primerjavo lahko rečem, da kar je recimo Ian Anderson pri Jethro Tull, to je Paul Lamb s King Snakes. Lamb se je zviral po tleh, naposled pa je odkorakal dol iz odra med publiko in se sprehodil od vrste do vrste ter podžigal avditorij,  ki se je ob tem pridno (na nogah!) pozibaval. Med King Snakes je izstopl zlasti odlični vokalist Chad Strenz, ki je vsekakor ob Lambovih orglicah, vnašal s svojim močnim in surovo obarvanim skoraj „črnskim“ vokalom, pravi magnet v repertoar, ki so ga žgali Paul Lamb & King Snakes. Skratka priča smo bili nepozabni blues lekciji, ki je bila zastopana na odru v nevsakdanji inštrumentalni formaciji, katera je sevala vrhunsko odrsko uigranost in delovno kemijo. Skratka Pauč Lamb je s King Snakes vse prisotne popolnoma očaral in zapustil izreden vtis, ki ga je požel z bravuroznim aplavdiranjem in odobravanjem avditorija ob koncu svojega nastopa, saj je publika zahtevala še, vendar pa časa za kaj več žal ni bilo na razpolago.

MICHAEL BURKS:
Napovedani nosilec večera Michael Burks je tisti gospod, ki nosi izjemen naravni talent blues interpetacije. Popolnoma naraven, brez „levih in desnih ovinkov“, popolnoma iskreno in naravnost skozi najpristnejši jezik duše. Burks vsekakor črpa iz črnega afro tradicionalnega bluesa, zvest koreninam, z močnim dotikom gospel soula. Michael je pristopil intenzivno. Za publiko se niti ni zmenil kaj dosti. Samo prišel je, opasal svojo rdečo Gibson Flyin‘ V in odplaval v svoj bluesovski svet. Družbo na odru so mu delali Jerome Ray Louden, bobnar neverjetno natančnega in silovitega udarca, basist John Davies in klaviaturist na Hammond orglah Wayne Arland Sharp. Michael je sposoben izjemne kontrole, izjemnega vživljanja in njegovi kitarski „pull off-i“ in kitrarski „lick-i“ so brez zadržkov sprožali salve mravljincev vzdolž hrbtenjače, skozi koncert, prav tako pa izbrani udarni riffi, podkrepljeni z energično eksplozivnostjo kompaktne ritem linije. Skratka šlo je za postavo skupine, ki očitno ne zna zatajiti in resnično je bilo tudi to pot tako. Burks v svojem cca. 2 urnem nastopu preprosto ni mogel zgrešiti v ničemer. Michael je povedal na sredi koncerta, da je njegovo nocojšnje druženje s publiko na festivalu v Posotojni, edini letošnji koncertni nastop njega in njegove skupine v Evropi (junija letos ga že čaka turneja po ZDA). Burks je magnetno šarmanten, enostavno te potegne nase. Že samo, ko gledaš kako vživeto pristopi skozi svoj performans. V enem izmed premorov med skladbami, ga je Wayne predstavil kot človeka, ki je prejel sledeča laskava prizanja na tleh ZDA za svoj glasbeni doprinos  v letu 2004: „Ladies and gentleman! Please welcome contemporary album of the year (za album „I Smell Smoke“), contemporary song of the year (za skladbo I Smell Smoke), guitar player of the year (kitarist leta 2004) and Living Blues magazine guitarist of the year 2004 (prejel nagrado omenjene glasbene revije za leto 2004) winner, Mr. Michael Burks.“ Burks je vseskozi bil v pravem „feelingu“ in z neverjetno lahkoto je oživljal različna stanja razpoloženja. Pravi vražji „rhythm’n’blues“, se je v naslednji točki prelevil v erotični valcer jokajočega zategovanja strun plemenitega žvenketa, ki je prihajal iz vrhunsko ustrojenih solaž, izpod za to ustvarjenih čarobnih  Michaelovih prstov. Pravzaprav je zanimivo kako lahko pričara navidez popolnoma preprosti rutinsko predvidljiv pristop, ki je navidez že znana glasbena enačba, z vselej enakim rezultatom, varljiv občutek. Enostavno je Burks, v tem kar je, tako poseben kitarist, da v žanrsko okosteneli niši, še vedno za šalo najde prostor zase. Skupina je vrhunsko prignala svoj dve urni nastop do konca. Zlasti je blestela v dolgih pasažah, zabeljenih z Michaelovim prvinskim soliranjem, ki se je nekajkrat sprevrglo tudi v krajši navzkrižni ogenj med Michaelovimi kitarskimi vragolijami in Wayneovimi Hammond solističnimi vskoki. Skratka vrhunskost, ki je morala potešiti še kako izbirčna in razvajena gurmanska glasbena ušesa. Burks je definitvno s svojim preprostim pristopom a z izjemno globino, ki jo pač nosi v sebi in ki jo je izkazal z neverjetno sebi lastno čutnostjo, absolutno opravičil sloves prvega favorita prvega dne Postojna Blus Festivala.

Naslednji dan, točneje 27.05.2006 je bilo obiskovalcev neprimerno več, kar je bila napoved veselemu rajanju pod koncertnim odrom na festivalu. Ten Years After očitno Slovenci le poznajo in cenijo dovolj.

 

Manny Wood, Woody Mann, Moody Wann, Wanny Mood,… bi vzeli glas ljudstva ali polovičko? Skratka primernih kombinacij je ogromno, kolikor različnih glasbenih zvrsti tale možakar fuzira skupaj! Iz tega nastane prepoznavno le ena sama, kot je prepoznavno ime Woody Mann prav tako le eno samo. Tri dni nazaj je nastopil v okviru svoje evropske turneje v našem Celju! Seveda je govora o vrhunskemu profiliranem glasbeniku, o priznanem učitelju kitare, ki potrebuje za svoj izraz v rokah le kitaro in ničesar več. Poseduje izjemno kontrolo „finger picking-a“, ki prihaja izpod magičnih blazinic njegovih prstov. Woody Man je pričaral drugega dne med 20:00 in 21:00 pravo solo izkustvo, v dobesednem pomenu. National Steel in klasična folk kitara sta zadoščala za magijo. Ob tem nežen, globoko intoniran vokal, šarmantnega gospoda in popolna fantazija pristnega naravnega zvoka akustičnega žvenketanja iz njegovih dveh „plunk“. Med komade je vključil tudi priredbo svojega vzornika Son-a House-a, kot je sam v uvodnem sestavku napovedal, predno se je lotil skladbe. Prava sprostitvena masaža za ušesa, ob tem je bilo z neverjetnim užitkom občudovati Woodyja, ki je mojstrsko zapolnil zvočni prostor, pač z vrhunsko tehniko, ki jo obvladuje in poseduje v mezincu. Ura njegovega nastopa je minila kot bi mignil, ob tem pa je naravnost zavidljivo opazovati tipičen primer glasbenika, ki igra za svoj goli užitek in je ob tem uspel doseči status priznanja celotnega glasbenega sveta. Naj omenim tudi to, da je kitarska delavnica Woodyja Manna, organizirana nekaj dni pred festivalom v Postojni, bila nabita do poslednjega kotička, kar je lepa napoved, za prihajajoči rod slovenskih kitaristov. Skratka nastop Woody Manna je bilo nepozabno popotovanje skozi prelep šepetajoče krhek preplet odigranih skladnih tonov izjemen fuzije bluesa, country – folka in ragtime-a. Magija, ki jo pozna le Woody.

 

Ura 21:00 in točno do sekundice točno se na odru pojavi Keith Thompson s svojimi družabniki, skupno poimenovanimi kot Keith Thompson’s Strange Brew. Keith Thompson je profesionalni glasbenik z dolgoletnimi koncertnimi izkušnjami in vroče iskani studijski glasbenik. Nastopal in snemal je med drugim z priznanimi imeni, kot so: skupina Spooky Tooth, Steveom Winwoodom (Traffic, The Spencer Davies Group), z Ruby Turner, z bivšim Motorhead kitaristom Wurzel-om, z Daveom Markeejem in Henryjem Spinettijem (Eric Clapton Band in Tina Turner), nadalje z Gregom Ridleyem iz Humble Pie ter z Lutherjem Grosvenorjem (Mott The Hoople). Leta 2004 je ustanovil skupino Keith Thompson’s Strange Brew in tako so ga tudi na postojnskem festivalu spremljali: člana Climax Blues Banda basist Neil Simpson (sodeloval nekoč tudi s „staro godrnjavo blues mrcino“ Johnom Mayallom, Ruby Turner in Royem Woodom) ter bobnar Roy Adams (sodeloval z Ruby Turner, Royem Woodom in bil član Steve Gibbons Band). No in preostala četrtinka skupine je pravzaprav njena članica. Gre za visoko renomirano ime med saksofonistkami Patsy Gamble, ki je sicer članica ene izmed najboljših britanskih pihalnih sekcij The Little Big Horns. Ta glasbenica je v preteklosti snemala tudi z Mickom Jaggerjem (plošča „Goddess In The Doorway“) in nastopa s Stevom Winwoodom, Eddie Martinom ter Ruby Turner. Skratka „čudežni zvarek“ je prepričljivo udaril na odru in v izvedbi „sfrizirano“ do kraja. Keith Thompson’s Strange Brew so napovedali, da se bodo Ten Years After morali prekleto potruditi, da jih kot napovedani „headlinerji“ tega dne v izvedbi svojega nastopa tudi presežejo. S perfektno uigranostjo so valili izdelane rhythm’n’blues riffe, ki so se zahvaljujoč popolnosti ritem sekcije nevarno vseskozi konkretno spogledovali s čistimi funk prvinami, kar je vsekakor pomenilo, da je skupina resnično servirala prisotnim prvovrstno iztočnico za norenje, ki pa je slovenčki žal niso znali ali niso hoteli izkoristiti. Še naprej so zavzeto sedeli na stolčkih ali na varni distanci s pivom v roki leno pogledovali na oder. Vsekakor je bil koncert vsaj dostojno zapolnjen z ljudstvom, glede na žalostno klavrn odziv prejšnjega dne. Keith, kateri je zaradi frizure bežno spomnil na Joe Cockerja, je vodil druščino skozi kompaktne z adrenalinom dodobra prežete pesmi, erotično privlačnost pa je kot pika na „i“ prinašal zvok alt saksofona Patsy. Seveda nikakor niso bile izvzete vrhunske solistične improvizacije v komadih, kjer so glasbeniki še posebej izžarevali izredno uigranost, ko so spremljali soliste, bodisi Keitha ali Patsy, predvsem pa je jemala sapo solo točka vrhunskega basista Neila Simpsona, ki je dodobra predramil „zakinkani“ avditorij. Keith Thompson’s Strange Brew so večinoma predstavljali svojo novo studijsko ploščo „Independance“ (2006). V enournem nastopu so prepričali opazujoče, da so le ti zahtevali ob koncu dodatek. Skupina se je tako vrnila nazaj, saj je dobila zeleno luč, da je časa dovolj še za eno pesem. Šlo je za priredbo Ala Greena Take Me To The River, ob kateri je množica končno oživela. Skratka pravi „rock blues“, lahkotno poslušljiv, eksplozivnega energetskega fluksa, ki te nezadržno posrka vase. Brez kolebanja in klecanja. Naravnost popolno in brezhibno ter s pristopom na vse ali nič.

 

TEN YEARS AFTER:
Ob 22:30 so oder zavzele legende Ten Years After. Drugo leto bodo napolnili svoj 40. rojstni dan. Noro! Niti v sanjah si nisem upal pomisliti, da jih utegnem kdaj videti v Sloveniji. Saj veste kakšna je naša rock kultura. Bolj za en poden. Želi kdo razlago? Nič lažjega. Istega dne, ko so nezadržno odmevali mogočni toni legendarnih Balkanskih glasbenih velikanov po širši Sloveniji in sicer, Miša Kovača v Kongu, Željka Joksimovića v Ljubljanskih križankah ter Zdravka Čolića v Celju, o katerih bo znova na veliko odmevalo skozi množična posiljevanja medijev, se je peščica približno 700 ljudi znašla iz oči v oči s pionirji prog rock bluesa, v popolnoma drugem – zelenem ambientu, daleč stran od betona, napihnjenosti blišča in plasticizma zrobotizirane plehkosti sodobno neusmiljeno impregniranega japijevstva.

Ten Years After so tisti, da točno tisti, ki so se pojavili ob počasnem zatonu „white bluesa“ na tleh Velike Britanije v drugi polovici šestdesetih. Skupina je raztegnila ta pojem tako, da ga je v tistem času spopularizirala oziroma obogatila s heavy riffovsko rock držo, skratka skupina, ki je definitvno odkrivala neodkrite sfere rock glasbe in vrnila „blues rock“ znova v fokus množic. Alvin Lee je danes preteklost za Ten Years After. To pa ne pomeni, da so Ten Years After izgubili renome, ki so si ga pridobili skozi leta s tem velikim kitaristom, ki je tako usodno zaznamoval izraz in razvoj Ten Years After. Ten Years After so čudežno prišli nazaj med žive leta 2002, ko se jim je pridružil „monster guitarist“, kot ga rad predstavlja legendarni basist Leo Lyons, Joe Gooch. Gooch je približno za polovico mlajši od svojih treh kompanjonov, ki se nagibajo vsi počasi preko šestdesetih. Usoda je hotela, da se Ten Years After vrnejo. Gooch je uspel, ne le nadeti velike čevlje Alvina Leeja, pač pa vnesti prenovo in z inovativnimi spremembami pognati skupino v razvoju „na stara leta“ še naprej. Enostavno ne kopira Alvina ne po vokalu, ne po tem, da bi poizkušal odigrati identične replike njegovih nepozabnih solaž. Gooch je svoj kitarist, ki mu obenem glasbena endemična formula Ten Years After popolnoma ustreza. Srečanje skupine z Goochem, je bilo pravzaprav srečanje ključa in ključavnice. Ten Years After so lahko nadaljevali tam, kjer so ostali z Alvinom Leejem, obenem pa šli evolutivno naprej. To dokazuje odlična studijska plošča „Now“ vsekakor, pa bo nejeverne Tomaže utišal dvojni koncertni album „Roadworks“, ki je bil izdan v lanskem letu, na katerem bodo lahko po mili volji analizirali razlike med Alvinom in Joejem. Meni osebno se je ta primerjava ob koncu vselej izničila na obeh straneh enačbe.

Skratka, ko so se možje pojavili na odru, je občinstvo skočilo pokonci in jim namenilo gromek sprejem. Končno so se pričeli ljudje zbirati v prostoru med stoli in odrom, ki je bil temu namenjen že dosti prej. Znani galopirajoči ritem? Working On The Road in začelo se je! Pogled je bil izjemno ohrabrujoč. Legende so bile vidno razigrane. Sploh Leo Lyons, kje najde ta mož toliko pozitivne volje in energije. Skozi cel koncert je bil kot v transu, zavzeto trgal strune basa in zagriženo norel, kot bi Ten Years After šli komaj na svojo prvo koncertno turnejo v karieri in ne na eno od mnogoterih, ki jih danes že rutinsko obvladujejo. Lyons je bil našponan kot vrag, to je dokazovalo, kako so fantje bili lačni konkretnega stalnega združenja ter prekinitve agonije pat pozicije, v katero jih je pahnilo dejstvo, da so bili do leta 2002 brez nadomestila za Alvina Leeja.

Gooch je fasciniral z izredno samozavestjo, korektnostjo, suverenostjo. Ob tem njegova igra ne vsebuje niti kančka zvezdništva, ki bi si ga lahko fante na koncu koncev ob svoji cenjeni reputaciji celo privoščil, čeprav bi bilo to po drugi plati odbijajoče in neokusno! Gre za eksplozivnega in dinamičnega kitarskega čarovnika, ki je rojen za svojo vlogo. Skupina je s King Of The Blues prilila olja na ogenj. Hear Me Calling je klasika ki ji je Joe nadel v izhodnem delu še nikdar prej slišani verz „Then I’ll be leaving this town“ ob tem pa je opozoril nase s solažo na orglah Chick Churchill, ki je pesem lepo zabelil. Fantje so izstrelili znani poredni motiv pesmi, ki je del njihovega železnega repertoarja Good Morning Little School Girl s plošče „Ssssh“ (1969). Sledila je odlična „slow blues“ avantura z Angry Words. Gre za priredbo katere originalnega izvajalca žal ne poznam. Za njo so znova udarili na polno s poskočno „natorpedirano rock riff“ pesmijo Big Black 45, ki je pesem skupine Kick, pri kateri je igral Gooch, preden se je pridružil Ten Years After. Sledil je nekoliko skrajšani The Hobbit, v primerjavi z verzijami iz sedemdesetih. Tu je prišel Ric Lee do svojih dobrih sedem minut in dobro znane solo točke v kateri je zganjal pravi kraval. Morda Ric po svojem repertoarju ni ravno pravšnji bobnar za solo točko, kajti njegov repertoar ni tako poseben in v nebo vpijoče svojski, da bi lahko kako globlje impresioniral, čeprav je definitvno možakar boljši danes kot kdajkoli. A pesem The Hobbit je z leti postala legendarna, prav tako pa ne sme manjkati na set listi za voljo Rica samega. No, da koncert ne bi izgubil svoje dinamike, pa je poskrbela v nadaljevanju pesem Love Like A Man s svojim dobro znanim vedno zelenim glavnim kitarskim motivom. Neverjetno kako natančno originalu, a solažo je Gooch prevrnil po svoje. Po svoje a imenitno znotraj ranga, ki ga posedujejo Ten Years After, vživeto strastno in s polnim pristopom. Ta pesem je bila napoved da se koncert stopnjuje. Za njo je bila fantastična I’d Love To Change The World, klasično „rockovsko“ orientirana pesem, z odličnim „soliranjem“ Joe Goocha skozi inštrumentalni srednji del. Nasploh je pesem postala posebna, saj jo igrajo današnji Ten Years After tako, da prične Gooch igrati prvi del na akustično kitatro, preko katere narekuje kleni ritem. To je pesem kjer atmosfera nenehno raste, se stopnjuje iz kroga v krog in se na koncu konča oziroma umiri v svojem izhodu povsem nedolžno. Občutja so mi priklicala v spomin Stairway To Heaven (Led Zeppelin), le občutja. Sledila je znova pesem iz aktualnega studijskega albuma („Now“, 2004) Time To Kill, po njej pa vrhunec večera s skladbama I Can’t Keep From Crying Sometimes, ki je bila najdaljša tega večera z „rock riff“ venčkom v svojem drugem delu, ob katerih so se glave publike še posebej nezadržno vrtele okrog svoje osi. Takrat si je Chick Churchill prižgal zasluženi „čik“ in med čakanjem, da se Lyons in Gooch raztreseta do konca, „prošetal“ po odru gor in dol. V venček klasičnih „rock riffov“, so dodali po novem še Smoke On The Water. Vsekakor pa je bila to napoved zaključne veselice. Govora je seveda o njihovem Woodstock bumu I’m Going Home! Rajanja ni in ni bilo videti konca. Skupina je neverjetno uživala na odru. Ura 00:20, konec! Ljudje zahtevajo še! Vsekakor pridejo legende nazaj in „razpalijo“ z vso silo znova, to pot kar v dodatku z „Now“ (2004) pesmijo Reasons Why, ki ji je sledila še ena tovrstna poteza, to pot stalnica njihovih nastopov, Choo Choo Mamma! V dveh urah je bilo veseljačenja s Ten Years After konec.

Preprosto neuničljivo delujejo. Tudi po 4. desetletjih. Vse klasike odigrane bravurozno s pravo mero entuzijazma, ki nikakor ni zbledel. Ten Years After so žive legende, prekleto žive. Gooch, ki je tehnično vrhunsko podkovan kitarist, je fasciniral s svojo prekleto hitrostjo, ki je bila naravnost uničujoče supersonična ter predanostjo veliki zapuščini skupine. Vokalno je briljiral, s pravšnjo noto, ki jo zahteva blues rock pristop. Lahko je prepričljivo surovo eksplodiral, ali s sofisticiranim občutkom suvereno vodil mirnejše pasaže. Torej glasbenik, ki je oborožen s to redkostjo, da lahko odločno učinkovito poje, ob tem pa hkrati drgne strune, kot bi bil v transu.

Ten Years After so se pokazali v izjemno korektni luči. Po koncertu so se pojavili na stojnici, kjer so se prodajali njihovi artikli. Tam so podpisovali avtograme. Joe, Leo in Ric so bili zgovorni in odlično razpoloženi, medtem ko je vidno zdelani Chick zaradi globljega spogledovanja z alkoholnimi substancami, posvečal pozornost zlasti predstavnicam nežnejšega spola.

Postojna Blues Festival je uspel. Organizacija je bila brezhibna. Vsekakor je k temu ogromno prispeval fantastičen ambient – narava. Nekoliko je skazilo brezhibnost dogodku nizka udeležba ljudstva. No drugi dan je bila številka vsaj v rangu povprečne udeležbe, druga reč pa so spet varnostniki službe G7, ki so se med festivalom celo čudežno zdramili in celo spustili fotografe za v to prirejen prostor pod odrom šele ob posredovanju enega od fotografov. Kje je bil takrat organizator, da posreduje? Skratka reč, ki je utečena rutinska stalnica drugod po svetu, nam v Sloveniji še vedno dela preglavice. In to pot so G7 dobesedno ovirali akreditirane novinarje pri svojem delu. Vede ali nevede. Tudi odnos varnostne službe je pač del naše „rock“ kulture, ki je pač na nizkotnem nivoju. Kakorkoli, splošna ocena je pet z majhno črno piko in ob tem ne bo težko potegniti črto z zaključkom, da se vidimo znova na prizorišču pri Postojnski jami prihodnje leto.