Kraj: Sesto San Giovanni (Milano), Italija
Datum koncerta: 14.11.2008
Število obiskovalcev: 70
Cena karte: 30 €
Altrock festival organizira italijanska založba Altrock Productions, ki se specializira za bolj eksperimentalno progresivno glasbo. Tokrat je šlo za tretji festival. Prva dva sta oba potekala le na en dan, to leto pa smo prvič lahko dva dni uživali v italijanski in tuji eksperimentalni glasbi.
•1. 1. dan
Chance: Risiko
Koncert se je začel z mladeniči, ki slišijo na ime Chance: Risiko. Gre za mlado in talentirano italijansko post-rockersko skupino. Že dejstvo, da je organizator Marcello na festival povabil post rockersko zasedbo priča o tem, da si želi na festivalu glasbeno raznolikost. Za to kar igrajo so Chance: Risiko sila sposobni. Na žalost pa iz post rocka na trenutke črpajo ravno tiste elemente, ki so meni najbolj nadležni. Tu so predvsem očitni vokali, ki so precej podobni tistim Thoma Yorka iz Radiohead. Njegovo jamranje mi nikoli ni preveč dišalo, še bolj neumno pa izpade, ko nekdo imitira njegov stil. Italijani pa so namreč ravno v kopiranju najboljši in očitno to v sodobnem času velja za vse žanre. Na srečo glas ni bil tako zelo izpostavljen, saj se fantje poslužujejo z bogatim instrumentalnim znanjem, ki jim ga ni bilo sram razkazovati. Hipnotični in repetitivni deli so pogosto spominjali na Sigur Ros. Še posebej dobro je izpadla vključitev vibrafona med glasbila, kar je poživilo tipično kitarsko rajanje.
Set lista:
1.The Dead End
2. Sleep-talking
3. Beating a Dead Horse
4. Aus Tokio
5. Radiations
6. What’s Wrong?
7. Oompa Loompa
French TV
Nato je sledil nastop legendarnih ameriških avantgardistov French TV. V zadnjem času je bilo z zasedbi kar nekaj sprememb, tako da je zdaj edina stalnica basist Mike Sary, ki mu je ob strani stal še dolgoletni sodelavec Chris Smith (kitara, viola). V zasedbi smo videli še dva nova obraza, ki sta se Saryju in Smithu pridružila na tej krajši evropejski turneji – klaviaturist Paolo Botta (Yugen) in bobnar Michael Hazera (Sotos). French TV so imeli silovit nastop, kjer so prikazali tisto dinamično različico ameriškega rock in oppositiona, po katerem slovijo tudi skupine kova 5uu’s in Thinking Plague. Čuti se vpliv zasedb Henry Cow, Samla Mammas Manna in še nekaterih ostalih zasedb. V živo skupina zveni še bolj agresivno kot na albumih. Bas linije so surove in udarne, kitara nenehno pljuva disonantne note (v stilu Roberta Frippa v obdobju Johna Wettona in Billa Bruforda), klaviaturist še doda nekaj več kot lahko slišimo na studijskih izdelkih, medtem ko Michael Hazera velja za enega najboljših sodobnih avantgardno-jazzovskih bobnarjev. V takšni postavi so French Tv odlična mešanica izkušenj Mikea Saryja in Chrisa Smith ter mladosti in zagnanosti obeh novih članov. Za zanimivost je poskrbel še Markus Stauss (Spaltklang), ki je odigral saksofon na That Thing on the Wall. Ta nastop nedvomno spada med najboljše na festivalu.
Set lista:
1.Ska Face
2. Colorless Green Ideas Sleep Furiously
3. Look at the Bears
4. My Little Cicada
5. That Thing on the Wall
6. When the Ruff Tuff Creampuffs Take Over
D. F. A.
O italijanskih jazz-rockerjih DFA se zadnje čase veliko govori. Še posebej ljudje na veliko hvalijo njhov zadnji studijski album 4th. Skupine pred nastopom nisem poznal, a pričakoval sem kar veliko. Na žalost pa Italijani niso izpolnili mojih pričakovanj. Tehnično je skupina izpiljena do potankosti, a vse se zdi preveč sterilno in naučeno. Nekakšen jazz-rock po pravilih. Odigrano je bilo res na nivoju, vendar pa je skupina delovala na odru tako statično. Zdelo se je kot da v nastopu sploh ne uživajo, temveč da so nenehno skoncentrirani v to kar delajo. Zame to ni smisel jazz-rocka. Takšen slog igranja je mnogo bolj ustrezal skupini, ki je sledila, jazz-rock pa mora teči, mora biti prost. Tako se je pa zdelo kot da skupina vse planira, ko pa so ravno jam-i ena tistih stvari, ki tovrstno glasbo naredijo zanimivo. Glede na to kako nekateri skupino opevajo sem bil kar razočaran. Še ena novejša italijanska skupina, pri kateri je očitno pomanjkanje lastnih idej.
Set lista:
1.Vietato Generalizzare
2. Baltasaurus
3. Flying Trip
4. The Mirror
5. Mosoq Runa
Rational Diet
Zame so bili ti Belorusi eni najbolj nestrpno pričakovanih izvajalcev na festivalu. Tudi večino ostalih obiskovalcev je zanimalo, če jim bo uspelo ustvariti magijo, ki jo lahko slišimo na albumih. Rational Diet niso ravno tako trdi kot nekateri, ki so nastopali prej, vendar pa so s prefinjenimi kompozicijami in aranžmaji izjemno zanimivi. Že sama postava je neverjetno zanimiva: violina, violončelo, klaviature, fagot, saksofon, kitara, vokal, bas in bobni. Nekako bi lahko iskali vzporednice z Univers Zero, ki so očitne tudi pri kompozicijah. V glasbi se lahko slišijo vplivi Univers Zero, Stravinskega, kar nekaj pa je delov, kjer zraven mešajo vplive iz svoje domovine (še posebej pri vokalih). Skozi ves koncert se je čutila velika mera kreativnosti in kar dosti obiskovalcev bi ravno tej skupini vzhodno-evropejcev prisodilo titulo najboljše skupine na festivalu. Niso najbolj žgali, so pa zato ustvarili tisto pravo tesnobno ozračne, ki ga ljubitelji rock in oppositiona pogosto povezujemo s skupinami kova Univers Zero in Art Zoyd. Še posebej je izstopal demonski fagot, zaradi česar sem skozi ves koncert čutil mravljince po telesu (morda pa je bila to posledica tega, da sem sedel na svoji nogi).
Set lista:
1. Intro
2. Dear Contrabandist
3. Condemned
4. Ariel’s Last Dream
5. Birobidjan
6. Pukhov
7. Closed Case
8. Mourners
9. Horse Army
10. On Tuesdays
11. Birobidja
•2. 2. dan
Spaltklang
Prejšnji večer je v našo sobo na kozarček vina prišel uglajeni gospod Markus Stauss in nam nekoliko razložil svoj projekt Spaltklang, vendar pa je tovrstne zadeve najbolje oceniti sam, saj glasbeniki svoje glasbe ne morejo objektivno oceniti (ali so preveč kritični ali pa premalo). Pred nastopom nisem imel nekih pričakovanj, a uglajeni in legendarni švicarski gospod me je s svojo zasedbo iz Basela izjemno presenetil. Glasba se igra po notah, a vse zveni tako tekoče in svobodno. Tu pa tam je vsak posameznik opustil note in se prepustil solističnim tendencam. Za razliko od DFA je tokrat šlo za odličen jazz-rock z avantgardnimi vplivi. Pravi užitek je bilo poslušati dodelane in neverjetno kompleksne bas linije in bobnanje v kombinaciji z nenehnim nadgrajevanjem violine in saksofona, kjer so blestele tako melodije kot solaže.
Set lista:
1.Inmitten
2. Spueren
3. Old & New
4. Berg & Tal
5. Ideen
6. Another Dance Tune
7. Open Directions
Hostsonaten
Hostsonaten so definitvno poskrbeli za največje presenečenje festivala, a ne s svojim nastopom, temveč s svojo udeležbo, ki je bila kar precejšnja uganka. Gre namreč za tipične italijanske revitaliste (stranski projekt bolj znane zasedbe Finisterre), ki skušajo ujeti magijo, ki so jo izgubili Genesis tam nekje 12. marca leta 1977, med 12. in 13. uro. Če bi rekel, da so bili Hostsonaten zanič, bi se zlagal. Igrajo čudovito, glasba je lepa, a ko se začnejo mellotroni, 12-strunske kitare in bas pedala se lahko samo primeš za glavo. Vse te finte smo seveda lahko slišali že pri Genesis in neštetih skupinah, ki jih imitirajo. Hostsonaten to počnejo dobro in prefinjeno, a še vseeno se človek vpraša, če je bila njihova uvrstitev na festival smotrna. Nastop se mi je zdel soliden, a publika jim ni bila ravno naklonjena. Očitno so to opazili tudi sami fantje, ki so po nastopu kaj hitro odnesli pete, da jih slučajno ne bi kdo napadel. Očitno so bili tako pretreseni in šokirani, ko sem po nastopu pristopil k njim in načel pogovor, da so mi dobesedno vsilili svoj CD za recenzirat v roke. Po eni strani nerazumevanje publike za tovrstno glasbo tudi razumem, saj je eden del nastopa bil čisti plagiat Genesis skladbe Cinema Show (Hackettove kitarske delnice, ko Banks solira).
Set lista:
1. Entering The Halls of Winter
2. Red Sky
3. White Earth
4. Snowstorm
5. Over The Plain
6. The Crystal Light
7. Outside
8. Ruins
9. Through Winter’s Air
10. Rainsuite:
i. Prelude
ii. New year’s theme
iii. Winter’s End
iv. Celebration / To the open fields…
Accordo dei Contrari
No, po klavrnem odzivu (po mojem nezasluženem) na simfonične rockerje Hostsonaten, je sledila še ena poslastica, tokrat presenetljivo v italijanski preobleki (vendar ne Armani). Accordo dei Contrari so bili prvi italijanski izvajalci na festivalu z „jajci“. Pokazali so nekaj svojega. Njihova glasba je zelo intenzivna in meša med mračno avantgardo ter hitrim jazz-rock/fusionom. Na trenutke me spomnijo na Guapo, čeprav bas linije niso tako utripajoče in udarne. Skladbe so zelo strukturirane in dodalane, vendar se kljub temu čuti neka surova moč. Bobnar in kitarist sta pošasti na svojih instrumentih, medtem ko sta basist in klaviaturist bolj prefinjena a nič manj impresivna. Vsekakor je šlo za enega vrhunncev festivala, možje imajo vizijo jasno zastavljeno in če bodo še naprej hodili po tej svoji poti jih čaka še obilo odličnih albumov in nastopov.
Set lista:
1.Meghiste Kinesis
2. Lester
3. Gondwana
4. Anexelenkton
+ še štiri nove pesmi brez naslova
Picchio dal Pozzo
Verjamem, da je veliko ljudi med občinstvom prišlo na festival v glavnem zaradi legendarnih italijanskih progresivnih rockerjev Picchio dal Pozzo. Ti so v sedemdesetih ustvarjali italijansko različico stila Canterbury, ki so nam ga v glavnem predstavljali Angleži (Caravan, Soft Machine, Egg, Hatfield and the North,…). Kasneje so se preusmerili v bolj avantgardne vode, a tisti prvi album je še vedno za mnogokoga tisti edini pravi Picchio dal Pozzo album. Ne glede na to, da so morda kasneje izdali tri albume, ki se vsi lahko kosajo z istoimenskim prvencem, so se preostali člani zasedbe odločili odigrati prvi album v celoti. Ker sta od izvirnih članov ostala le še Aldo de Scalzi in Paolo Griguolo so jima na pomoč priskočili člani zasedbe Yugen. In tako je na odru bilo kar osem glasbenikov. O tem nastopu se je veliko govorilo. Rekli so, da bo kombinacija glasbe in vizualnih efektov (oziroma projekcij) impresivna. In niso se veliko zmotili. Nastop je bil res pravi. Iz glasbe se sliši, da so bila sedemdeseta v Italiji povsem drugačna kot današnje obdobje. Kljub temu, da so Picchio igrali Canterbury slog, pa so ga naredili za čisto svojega. Gre za zelo izvirno in še precej italijansko in romantično različico te podzvrsti. Svojo politično angažiranost in družbeno kritičnost so pokazali z motivi, ki so se vrteli na projekcijah, ki so nenehno opozarjali na potrošništvo in politično skorumpiranost. Nastop Picchio dal Pozzo je bil drugačen od vseh na festivalu. Šlo je za neko tako umirjeno in vesoljsko glasbo, da ti zaplava v možganih in te popelje v druge sfere. Italijani so vedno bili eni najboljših v tem, da znajo narediti sila zanimive nežne in mirne dele. Aldo de Scalzi, ki je tokrat namesto za klaviature poprijel za bas kitaro, in Paolo Griguolo (kitara) sta pokazala, da znata zabavati množico in dokazala, da znanje pri glasbi ni vse. Yugen so precej bolj natrenirani in tehnično sposobni, vendar so vse oči bile uprte v dve legendi, ki sta poskrbeli za bolj zabaven in zanimiv nastop.
Set lista:
1.Merta
2. Cocomelastico
3. Seppia
4. Bofonchia
5. Napier (7:23)
6. La Floricultura Di Tschincinnata
7. La Bolla
8. Off
9. Il Presidente
10. Uccellin Del Bosco
Ni več kaj drugega reči. Festival je bil uspešen iz glasbenega vidika, gotovo pa je v finančnem pomenil hudo izgubo. Kakorkoli že. Igrala se je dobra glasba, spoznali so se dobri ljudje in samo upamo lahko, da se bo festival še ponovil.
Setlista
Chance: Risiko French TV D. F. A. Rational Diet Spaltklang Hostsonaten Accordo dei Contrari Picchio dal Pozzo
Galerija slik
