Kraj: Roncade/Treviso, Italija
Datum koncerta: 15.05.2007
Število obiskovalcev: 200
Cena karte: 20 eur
Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto Glenn Hughes po vseh teh letih v svojem poklicu ohranja zagon, ki ob gospodovem stalnem umetniškem razdajanju na vse možne strani, za povrh vsega vseskozi ohranja svojo svežino. Nasploh bi človek naredil eno večjih napak svojega življenja, če bi trdil, da gre po vsej verjetnosti za nekakšno že davno pozabljeno rokersko zvezdo sedemdesetih let, ki v prostem času v stilu Sinatre zabava naseljence domov za ostarele. Niti slučajno! Glenn tega scenarija, močno znanega marsikateremu svojemu sovrstniku, verjetno nikoli ni prebral. Njegova glasba je moderna, trda, življenja polna funky hard rock mešanica, njegov glas pa močen kot še nikoli pred tem!
Neumorni „poppa“, ki tudi v letu 2007 nadaljuje s trdim delom, s katerim očitno poizkuša nadomestiti svoja izgubljena leta, trenutno pri promociji Moonstone projekta pomaga svojemu italijanskemu kolegu Mattu Filippiniju. Dvojec je v družbi že običajne Filippinijeve zasedbe včeraj do konca razvnel maloštevilno publiko New Age kluba, sestavljeno iz pretežno mladih seveda večinoma Deep Purple entuziastov. Teh sem roko na srce pričakoval več, no vsaj več kot na lanskih tolkalnih demonstracijah Iana Paicea. Kakorkoli že, vsi skupaj smo se zbrali v težkem pričakovanju še ene izmed Glennovih „glasbeno izobraževalnih ur“, ki naj bi, če bo šlo vse po sreči, brez dvoma zavedno ostala v našem spominu.
Na omenjeno predavanje pa je presenetljivo „zamudil“ prav Tovariš Hughes, tako nas je do njegovega prihoda v dogajanje bolj neuspešno poizkušal vključiti lokalni Bruce Dickinson Marco Simoni. Fant ima sicer odličen glas, a kaj ko je na odru deloval vse preveč živčno in izgubljeno. Poleg tega je vsakršna tovrstna že stokrat slišana glasovna podoba težko združljiva s Filippinijevim ala Blackmore brenkanjem, česar se je očitno zavedal tudi sam Matt, ki je vsaj v začetku deloval zelo rezervirano. Podobno bi lahko opisal doživljanje italijanske publike, ki Moonstone projekta očitno ne pozna dobro, če sploh, kar je seveda zelo zanimivo. Uvodna Not Dead Yet jo je tako odnesla zgolj z odobravanjem. Strasti so se prvič razvnele s prihodom Pictures, ob kateri je svoje vrline začel z nami nesebično deliti tudi gospod Filippini. Z njegovim prebujenjem je celotna glasbena podoba zasedbe pridobila na energiji in odločnosti, kateri na koncu niso uspeli kljubovati niti tisti najbolj zadržani. Pri Beggar Of Love, ki je nadaljevala s trendom dvigovanja temperature, so pomanjkljivosti Marcovega načina petja še najmočneje prišle do izraza. Mladeničev glas takim bolj groovy funk orientiranim skladbam ne dela prav nobenih uslug. Ob pomanjkljivostih take vrste ostaja izbira skladb, kot The Stealer legendarnih Free, bolj kot ne nerazumljiva. Ob tem se nikakor nisem mogel znebiti občutka, da sem edini, ki mu obravnavanje blues rock klasik na tak način niti slučajno ne ugaja.
Od trenutka, ko se je mladec Marko poslovil od navdušene publike, so oči slehernega posameznika pogledovale v desno, od koder se je nenadoma pojavila vsem dobro znana postava Glenna Hughesa. Ko gospod po gentlemansko prikoraka na oder, se najprej vljudno prikloni, vzame v roko bas, in nemudoma pade v Stormbringer! Udarec energije, katerega moč bi težko opisal, za sabo v delirij nemudoma potegne celotno poslušalstvo. Čista rutina, brez kakršnega koli problema vase posrka vse kar leze in gre. Nemoten potek teh energično odvijajočih se dogodkov za trenutek ogrozi problem s odvitim Glennovim mikrofonom, ki nikakor ni hotel ostati na svojem mestu. Glenn očitno nezadovoljen s celotno situacijo tako na trenutke sploh ni mogel peti. Ko je vse skupaj že kazalo na pravo malo katastrofo, seveda možno samo v Italiji, je bil problem nenadoma rešen, Glenn pa očitno zadovoljen. Sploh je bil The Voice Of Rock včeraj posebno židane volje, deloval je umirjeno na trenutke skoraj spokojno, kontrolirano ko je bilo treba, kot tudi divje. Slednjega je bilo na srečo največ. Glennov Deep Purple repertoar se je nadaljeval s Might Just Take Your Life, Sail Away s brezdušnim Romanovi bobnanjem, ter Mistreated, pred katero je Glenn obujal spomine na junij 1973, na čas, ko sta skupaj z Blackmore-jem napisala to nepozabno skladbo. Slednja je, predvsem zaradi močnega čustvenega naboja, bližjega Whitesnake verziji, predstavljala enega vrhuncev večera. Tako močno poduhovljene podobe tudi pri Hughesu ne najdemo pogosto. Osupljivo, ni kaj drugega za dodati! Za predstavitev Moonstone projekta si je Hughes izbral skladbo Where Do You Hide The Blues You’ve Got. Tokrat samo v vlogi vokalista, Glenn ponovno briljira v svoji vokalni razcepljenosti na eni strani dušno nežnega in drugi energično besnega božjega otroka, ki se naposled izgubi v fantastično odsekani funky ritmiki dodobra razvlečene in z bobnarskim solom obogatene Gettin‘ Tighter. Ob tej je potrebno dodati, da Filippiniju Bolin očitno ter s tem presenetljivo dobro leži. Večer se zaključi z odlično sprejeto Soulmover, ter seveda že tradicionalno nepogrešljivim ognjem Burn, ob koncu katerega človeku ne preostane drugega, kot da obstane v nemem občudovanju, presrečen, da je imel priložnost doživeti še eno v vrsti Glennovih magij, ki človeku dajo misliti.
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografija: Peter Strnad
Setlista
1.Not Dead Yet 2.Pictures 3.Beggar Of Love 4.Stealer 5.Stormbringer 6.Might Just Take Your Life 7.Sail Away 8.Mistreated 9.Where Do You Hide The Blues You’ve Got 10.Gettin‘ Tighter 11.You Keep On Movin‘ Podaljšek: 12.Soulmover 13.Burn
Galerija slik
