Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Supertramp
Založba: Polydor Records
Izid: year
Trajanje: 47:50
Ocena: 4/5
„Supertramp“ je prvenec legendarnih britanskih progresivnih rockerjev Supertramp, kateri je izšel v času preden so ti doživeli svetovno slavo z nepozabnimi hiti kot so „Dreamer“, „The Logical Song“, „Goodbye Stranger“ in „Give a Little Bit“ ter se med nesmrtne za vekomaj zapisali z monumentalnima albuma „Crime of the Century“ (1974) ter „Breakfast in America“ (1979). Zgodnji Supertramp so bili s svojim poudarjenim opiranjem na osebno izpovedno liriko, melanholično vzdušje in zatekanju h klasičnemu progresivno rockovskemu eksperimentiranju v katerem je bilo moč najti elemente folka, simfonike, bluesa, psihadelike in jazza, precej drugačna zgodba od kasnejših, veliko bolj prefinjenih in sarkastičnih art/pop rockovskih prvakov. Na tem komercialno nizko profiliranemu albumu se vseskozi čuti, da se je tovarišija neumornih glasbenih pustolovcev, ki že tedaj ni skrivala talenta za družbeno satiro, še lovila v iskanju lastnega, na daleč prepoznavnega zvočnega sloga, saj je poleg vplivov prog rockovskih pionirjev zaznati tudi številne zvočne nianse, katere so bile blizu skupinam t.i. Canterburyske scene na čelu s Caravan, a v vseh ostalih ozirih ustvarila presenetljivo močan prvenec.
Že tedaj je njihovo glasbeno usmeritev narekoval briljantni skladateljsko-inštrumentalno-pevski dvojec, sestavljen iz klaviaturista in pevca Ricka Daviesa ter pevca in kitarista Rogerja Hodgsona. V nasprotju s kasnejšo pevsko prakso, ko sta se z Daviesom skladno izmenjavala na glavnem vokalu, je tu vse pevske delnice odpel vokalno unikatni Roger Hodgson, ki je poleg igranja akustične kitare v tej fazi skupine opravljal tudi nalogo bas kitarista. Hodgson se je tu še bolj ali manj izogibal kasnejših visoko gostolečih falseto podvigov s katerimi je zaslovel v nadaljevanju kariere in vtisnil skupini tako rekoč najbolj prepoznaven pečat. Njegova na daleč prepoznavna barva glasu je tu še nosila nekaj sorodnosti z Jonom Andersonom (Yes) in Pyeom Hastingsom (Caravan), medtem ko se je kasneje tovrstnih sorodstvenih povezav skorajda popolnoma otresel.
Hodgsonovim pastoralnim akustičnim aranžmajem na kitari so bile v močno oporo temperamente Daviesove hammond orgle, ki so jim že tedaj zagotavljale izjemno poln in živahen zvok. Prav tako se dandanes zdi zanimivo, da je bila električna kitara v nasprotju s kasnejšimi leti, ko je Hodgson prevzel nalogo glavnega kitarista, izključno v domeni iz bluesa izhajajočega Richarda Palmerja, kateri jih je zapustil nedolgo po izidu tega albuma, da bi kasneje postal pisec besedil pri King Crimson. Palmer je s svojimi številnimi bluesovskimi frazami in solažami bistveno pripomogel k izjemni melanholiki, ki preveva večino kompozicij. Posebna zgodba je bil bobnar Bob Millar, ki se je od skupine poslovil potem, ko je nenadoma doživel živčni zlom. To sicer ni bila kaka huda izguba, saj je bilo njegovo bobnanje po mojem še najšibkejši člen tega visoko nadarjenega kolektiva.
Večina kompozicij se giblje v melanholičnih in umirjenih vodah, katere občasno sekajo razposajeni hard rockovsko zasoljeni juriši z bujnimi plastmi hammondk in sočnimi, bluesovsko zasoljenimi kitarskimi frazami. Med tovrstne primere spogledovanja s tršimi zvočnimi smernicami spada temperamentni „It’s a Long Road“, ki s svojimi nagruvanimi ritmi in sočnimi pasažami hammond orgel ustvari ustrezno uvodno veselico, a žal vsebuje nekoliko nedorečen zaključek, da bi zapustil kakšen globlji vtis. „And I’m Not Like Other Birds of Prey“ je precej bolj zanimiva kompozicija, čeprav ne tudi najbolj originalna, saj precej spominja na nekaj kar bi v svojih najboljših časih lahko ustvarili kakšni Caravan. Po psihadeličnem uvodu lepo izgradijo izrazito nežno pastoralno melodijo, katero nosijo akordi akustične kitare, fine plasti hammondk in odlično Rogerjevo petje, katero še zdaleč ne dosega tako visokih leg, katerih se je posluževal v nadaljevanju svoje kariere.
Melanholična zadušnica „Words Unspoken“ je še ena akustično naravnana kompozicija s prijetno pastoralno melodijo in krhkim petjem. Progresivno rockovski ep „Maybe I’m a Beggar“ je prvi izmed dveh vrhuncev albuma in ena njihovih prvih kompozicij na kateri je že zaslediti sledove liričnega sarkazma in družbene satire. Tu Hodgsonu na spremljevalnem vokalu v uvodnem delu pomaga kitarist/bodoči pesnik Palmer, ki se v nadaljevanju še posebno izkaže s fenomenalno, ultra-melanholično kitarsko solažo. Hodgsonov prepoznavni falseto tu prvič pride do polnega izraza, medtem ko s pomočjo simfonično-pastoralnih okraskov in bluesovskih kitarskih fraz počasi gradijo mogočno vzdušje. „Home Again“ je kratka, a prijetna akustična balada s katero poskrbijo za krajše zatišje pred nevihto v podobi trdo rockovske poskočnice „Nothing to Show“, ki predstavlja eno izmed najtrših stvaritev v njihovi povesti, čeprav ji hkrati ne primanjkuje običajne keltske melanholike. Davies na orglah demonstrira svojo prepoznavno solažo, medtem ko se blueser Palmer s presunljivimi kitarskimi frazami preda izganjanju svojih notranjih demonov.
Folk rockersko začinjeni „Shadow Song“ z uvodnimi zvoki klavirja in milozvočnim Hodgsonovim petjem že nekoliko potegne na njihove prihodnje podvige, s to razliko, da so v vlogi pihal namesto kasnejšega saksofona uporabili piščali ter s tem poskrbeli za zvrhano mero pastoralne melanholike. Dvanajst minutni ep „Try Again“ s svojimi številnimi preobrati in obsežnimi inštrumentalnimi sekcijami predstavlja strukturalno najbolj kompleksen progresivno rockovski eksperiment v njihovi karieri in s tem zlahka najboljšo kompozicijo na albumu, čeprav je še pogrešati prefinjenost in dramatiko njihovih kasnejših epov. Temperamentnim aranžmajem in vokalnim izbruhom sledijo obsežne, visoko kompleksne inštrumentalne sekcije, kjer demonstrirajo tudi nekatere jazzovske pretenzije, kakršne bodo v naslednjih letih postale nekaj običajnega. Palmer mimogrede splete še eno izjemno solažo prek katere nenadoma preidejo v razposajeno bluesovsko sekcijo, nakar Davies vse skupaj s pomočjo svojega orglarskega kraljestva popelje proti folk rockovskim dimenzijam. V zaključnem delu si privoščijo tudi krajšo avantgardno sekcijo, ki brez dvoma predstavlja enega najbolj nenavadnih inštrumentalnih podvigov v njihovi povesti. Zaključek „Surely“ z obnovitvijo in nadgradnjo uvodnega pastoralnega motiva popelje album proti cilju v sorodnem slogu kot se je ta odprl.
Supertramp so se na imenitnem prvencu predstavili kot veliki melanholiki, ki so že na začetku kariere iskali pot proti povsem lastni, na daleč prepoznavni obliki progresivnega rocka. Pozorna ušesa bodo na večini skladb zlahka odkrile posamezne detajle s katerimi so se v naslednjih letih izklesali v mojstre prefinjenih oblik art rocka. „Supertramp“ je v vseh pogledih visoko kvaliteten prvenec na katerem ne manjka zanimivih skladateljsko-inštrumentalnih podvigov. Seveda pa je ob svojem zvestem sledenju naukom pionirjev progresivnega rocka daleč od kasnejše art rockovske perfekcije, katero je oznanila klasika „Crime of the Century“, saj so Supertramp v svoji začetniški fazi še nekoliko šepali pri iskanju na daleč prepoznavne zvočne usmeritve s katero so se kasneje za vselej z zlatimi črkami zapisali v srca glasbenih gurmanov. Album, ki je v nekaterih kasnejših izdajah izšel pod imenom „Then and Now“, ni doživel kakega večjega komercialnega odmeva med tedanjo publiko, a jim prinesel dovolj prepoznavnosti, da so si zagotovili mesto na legendarnem Isle of Wight festivalu.
Zasedba
Richard Davies – orgle, klavir, električni klavir, orglice, spremljevalni vokal
Roger Hodgson – vokal, bas kitara, akustična kitara, čelo, piščali
Richard Palmer – električna kitara, akustična kitara, balalaika, spremljevalni vokal
Bob Millar – bobni, tolkala
Produkcija
Supertramp
Seznam skladb
1. Surely (0:30)
2. It’s A Long Road (5:26)
3. Aubade (0:48)
4. And I am not Like other birds of Prey (4:28)
5. Words Unspoken (3:58)
6. Maybe I’m A Beggar (6:48)
7. Home Again (1:14)
8. Nothing To Show (4:55)
9. Shadow Song (4:20)
10. Try Again (12:03)
11. Surely (3:08)
