Opiate

 Kaj je imelo ponuditi ameriško tržišče na začetku devetdesetih let- poleg grungea in metala, ki je bil prepojen z nu-metal metriko ter Pantera vokali? Ne da mi nič od tega ne bi godilo, a hvala bogovom na najvišjem panteonu, da je bil Los Angeles leta 1992 deležen prve doze apokaliptične glasbe, s koreninami v progresivnem eksperimentu rocka, ki si je drznil surovo, neotesano vdreti na odre, fenomen pa je slišal na ime Tool. Pravzaprav je njihov največji dosežek že to, da so vešče vpeljali temačnost, meječo na underground metal v okvirje art rocka, ki je bil prežet z zvokom post-thrash metala, na način, da je to le za malokoga moteče. Metallica je pisala večdelne in večplastne pesmi kot da bi bili skladatelji, obenem pa poskušali na vse kriplje ohraniti nivo bližje množicam. Tool ne. Zapadli so v tekočo ritmiko umetniškega, bohemsko usmerjenega stremljenja Jane’s Addiction, obenem pa so ohranili povezavo s temačno, neusmiljeno razgaljeno vizijo grindcorea, death metala in thrasha (denimo na neposrednem napadu s pesmijo ‚Part Of Me‘, katere se ne bi sramoval noben thrash metal bend stare šole). Celo v svojih post-punk vplivih so želeli svojo glasbo izvajati z udarno estetiko anti-pesmi progresivnega rocka, kjer zelo hitro preklapljajo med dolgimi, detajlno izdelanimi instrumentalnimi uvodi ter razglašenimi, pseudo-pomenskimi, izmišljenimi pomeni svojih pesmi. Opiate je prvi žebelj, s katerim obračunavajo z družbo kot prostorom večne kritike ter gnile zalege.

 

https://www.youtube.com/watch?v=EF_WKwbueG8

Surovost produkcije je posledica predvsem tega, da so tokrat, za preizkus klime na sceni, postregli z EP-jem. Malo ploščo, na kateri prepričajo s šestimi udarnimi pesmimi. Od tega lahko na dveh dejansko slišimo, da se tudi v živo ne mislijo iti površnosti ter mlačnega šarmiranja publike z nesmiselnimi frazami izrekanja večne naklonjenosti ter rotenja po njihovem sprejemu. Ta je, če ima človek le malo zdravega razuma ter vsaj majhen ščepec smisla za cinizem, ironijo ter vsaj malo samokritičnega nagona po evaluaciji svetovnega stanja, povsem samoumeven. Razpoznavni Maynardovega vokala ni nikoli kasneje zvenel tako neposredno ter organsko, dejansko kot da vam prepeva v kletnem prostoru vašega bloka ali hiše, kot je to možno slišati že s prvo pesmijo ‚Sweat‘. Igriva poskočnost skoraj funkovsko obarvanega komada ‚Hush‘, v katerem se uprejo k malomeščanskemu šabloniranju sistemskih ukalupljencev. Sredinec je dvignjen tako visoko, da ga je nemogoče spregledati. Sleherna cenzura jih samo še rajca. Prava poslastica sta ravno dva live posnetka, ki to ploščo izpostavljata kot nekaj posebnega. Tool namreč nimajo še uradnega live albuma, pa čeprav so ravno v živo taki, da nas znajo bolj prepričati v to, da smo lahko le na večni izgubi, če jih ignoriramo. ‚Cold And Ugly‘ zdrsi iz agresivnega nažiganja v mehke teksture, zaradi katerih je toolovski zvok tako erotično privlačen in vabljiv- prek ‚Jerk-Offa‘ pa vse do velikega finala s sklepno pesmijo ‚Opiate‘, ki je vsebinsko črpala iz Marxove kritike organiziranih religij kot opija za množice, ki slepi, hromi človekovo svobodno voljo ter željo po uporu, ko je le – ta upravičen in nujno potreben. Aja- pa še to: po zadnji pesmi je skrit zelo doorovsko obarvan komad, ki ga je lahko navdihnila samo kakšna čudovita kemikalija ali eksperimentalna droga. Tool postanejo mesije, glasniki evangelije človekove osvoboditve ter prefinjeni satiriki tistih, ki svojih lastnih zmot ne morejo spregledati. Orodje, ki ga lahko uporabite za izgraditev svoje osebne filozofije samozveličanja je bilo ponujeno. Izziv je padel. Nikakor pa ne pričakujte bergel, s katerimi bi vam bil trud do lastnega zveličanja ponujen v obliki instant napitka. Tega vam Tooli, že iz samega principa, ne bi niti ponudili.

 

https://www.youtube.com/watch?v=wwIAMfF0jvw

Čudovita plošča, ki ji, zaradi kratke minutaže, ne moremo reči celovečerni album. Je pa zelo privlačna in, ponavljam, nikoli kasneje nismo dobili takega neposrednega ‚šnel kurza‘ po sferah Tool universuma. Nujni zalogaj za slehernega Tool fana ali pa za ljudi, ki jim predolgi toolovski komadi in eskapade v deset minutne instrumentale, ki mejijo na simfonije, ne sedejo.