Izvajalec: Aritmija
Založba: Celinka
Izid: year
Ocena: 3.8/5
Leta 2002 se je v Sloveniji pojavila prvovrstna inovacija, ki se je začela kot duet z dvema kitarama, končala pa kot kvintet, poln bend raznolikih inštrumentov, potrebnih za unikatno glasbeno ustvarjanje. Tako se je rodila Aritmija, jazz-rockovska pustolovščina po Balkanu, ki se ozira na naše korenine, tako da lahko rečemo, da gre za etno glasbo naše slovanske preteklosti. Čeprav so tovrstni bendi pogosti v tujih državah, pri nas (žal) ni tako. Aritmija se tako ob bok postavi našemu najbolj znanemu bendu veseljaške fuzije jazzovskih, rockovskih, folk ter etno prvin, Terrafolku. S prvencem, ki so ga izdali 2007. leta, so dokazali, da imajo glasbo v krvi.
„Gonilna sila“ oz. „Motive Force“ je poskus združitve melosa jugovzhodne Evrope z najbolj značilnimi jazzovskimi standardi, kar le še podkrepijo občasni rockovski izpadi. Zbirko makedonsko, turško, bolgarsko navdahnjenih skladb bogati bistveno drugačen, bolj enovit zvok od svojih drugih glasbenih kolegov, ki plujejo v času glasbe naše zgodovine. Prvi komad na albumu „Ne si go prodavaj Koljo čiflikot“ je vzet iz makedonske folklore. Gre za izredno značilen balkanski melos, ki resnično močno krasi makedonski original. Aritmija ohrani strukturo enako, doda pa premnoge prvine drugih žanrov, ki resnično popestrijo samo skladbo – ta je tako izvzeta iz popolnega balkanskega okolja in podana na svojevrsten način, zaradi katerega skladbo uspešno približajo tako povprečnemu kot zahtevnejšemu poslušalcu. Naslednja skladba „Balcanis“ ohranja zastavljene temelje Aritmije. Ponovno združuje balkanski melos z nekakšno umirjenostjo, ki jo lahko ponudi le jazz. „Balcanis“ se prelije v „Nizamski rastanak“, prirejeno srbsko tradicionalno pesem. Interpretacija Aritmije je izredno zanimiva in ponovno bolj po mojem okusu kot original. Izjemno poskočna etno-jazzovska priredba kar kriči po plesočih nogah na parketu. Sledi „Beli grad“, ki je verjetno najbolj rockovsko prežeta skladba na albumu, saj je močno zaznamovana z odličnimi pasažami električne kitare, dočakamo celo neverjeten kitarski solo. Seveda brenkalo spremlja dovolj inštrumentov, predvsem violina, da komad ohranja vse najboljše prvine etno glasbe. Ponovno je žanrska fuzija na višku, gre še za eno odlično stvaritev Aritmije, če ne celo za najboljšo na tej plati. V naslednici „Belega gradu“, „Katjusha’s boots“, Aritmija ponovno ohranja pri življenju slovanske ljudske pesmi, ki ne smejo biti pozabljene. Jasno gre za svojevrstno interpretacijo „Katjuše“, legendarne ruske pesmi o hrepenečem dekletu, ki med vojno čaka na svojega ljubega. Še enkrat je rezultat izjemen – Aritmija poustvari odlično priredbo, ki je doživela slavo tudi na tujih tleh. S „Frustracio“ dobimo še eno poskočnico, ki pa ni le to – postreže namreč veliko več od povprečne poskočnice. Že uvod je neverjetno izdelan, z odličnimi basovskimi linijami, katerim se postopoma priključujejo še drugi inštrumenti, najprej bobni, nato kitara in tako dalje. Na koncu vsi muzikantje tvorijo še eno etno poslastico, tokrat z nemalno lastnostmi, ne boste verjeli, country glasbe. Zmes je ponovno neverjetno tekoča, poslušljiva, hkrati pa dovolj kompleksna, da je glasbo treba za popoln užitek ne le poslušati, ampak tudi slišati. V naslednji skladbi glasbeniki iščejo korenine v slovanski tradicionalni preteklosti, česar rezultat je „Čekerjankino oro“. Atmosferična etno-jazzovska kompozicija ni sicer noben presežek, vsaj na prejšnje komade ne, vendar je vseeno ne gre prezreti. Priredbam skladb iz makedonske folklore se pridruži še ena, in sicer „Jovano, Jovanke“, ki je ponovno nekoliko drugačna kompozicija. Kljub temu je še vedno več kot zanimiva, priredba v slogu Aritmije. Tokrat nam bend ponovno postreže z nekoliko večjo mero rocka, čeprav le v začetku in na nekako alternativen način; temelji izvirne skladbe so še vedno ohranjeni. Makedonska folklora je kot kaže ena glavnih navdihov Aritmiji, saj ima predzadnja skladba „Gonilne sile“, „Kalajdjijsko oro“, ponovno korenine v Makedoniji. Najbolj znano priredbo je naredil makedonski kitarski virtuoz Vlatko Stefanovski, vendar se ji Aritmijina interpretacija brez težav postavi ob bok. Zaključno dejanje „Gonilne sile“, njen soimenjak, je skupaj z „Belim gradom“ vrhunec albuma. „Najtrša“ skladba albuma pokaže pravi obraz glasbene domišljije Aritmije, ki je, kot kaže, resnično ne primanjkuje. Prav ta bombastična etno-rockovska norija bi morala biti daljša oz. bi morala imeti več bratov in sester, saj je bend s skladbo resnično zadel žebljiček na glavico. Zagotovo moj osebni favorit albuma.
Prvenec Aritmije je tako prinesel prepotrebno svežino na naš prostor, hkrati pa me prav preseneča, da sam bend ni ravno komercialno poznan. Kar je škoda – gre namreč za neverjetno interpretacijo slovanskega ljudskega izročila skozi edinstven glasbeni pogled, ki mu z lahkoto prisluhnemo. Če ne drugega, so svež vetrič v naših krajih, saj imajo za razliko od svojih glasbenih kolegov, ki prav tako plavajo v etno-jazz-rockovskih vodah, dejansko velik talent, znanje in inovativnost, po kateri tradicionalnost v današnjem času kar kriči.
Glasbeniki svojo pot tako pridno nadaljujejo, saj „Gonilni sili“ sledi „live“ album, kjer se bomo verjetno nadejali večje improvizacije, torej bo v same priredbe vloženo še več idej samih glasbenikov. Torej lahko komaj čakamo na nadaljnje brenkanje Tilna Stepišnika in Šemsudina Džope, „groovanja“ Janeza Modra, tolčenja Žige Šercerja in „škripanja“ Vasilija Centriha!
Zasedba
Tilen Stepišnik – klasična, električna, akustična kitara
Šemsudin Džopa – akustična, električna kitara
Janez Moder – električna in fretless bas kitara
Žiga Šercer – tolkala
Vasilij Centrih – violina
Produkcija
Aritmija
Seznam skladb
1. Ne si go prodavaj Koljo čiflikot
2. Balcanis
3. Nizamski rastanak
4. Beli grad
5. Kajusha’s boots
6. Frustracia
7. Čekerjankino oro
8. Jovano, Jovanke
9. Kalajdjijsko oro
10. Gonilna sila
